ZATOLMIN – Pred uradnim začetkom evropskega leta kulturne dediščine 2018 je neodvisna žirija, ki jo je ustanovila Evropska komisija, izbrala devet spomenikov, za katere predlaga, da se jim dodeli znak evropske dediščine. Med predlaganimi spomeniki posebnega zgodovinskega in kulturnega pomena je tudi cerkev Sv. Duha na Javorci.
Evropska komisija bo odločitev o spomenikih, ki bodo dobili znak evropske kulturne dediščine, uradno razglasila februarja 2018, slovesna podelitev pa bo marca 2018. Med 25 predlogi so izbrali devet spomenikov, ki so jih predizbirale sodelujoče države članice, so sporočili s predstavništva Evropske komisije v Sloveniji.
Zasnovala sta jo nadporočnika
»Na občini Tolmin smo z zadovoljstvom in veseljem sprejeli novico, da je nominacija za znak evropske dediščine, ki smo jo pripravili v sodelovanju z ministrstvom za kulturo in Tolminskim muzejem, obrodila sadove,« pravi tolminski župan Uroš Brežan. »Vedno smo verjeli, da nosi zgodba cerkvice Sv. Duha na Javorci evropsko in univerzalno sporočilo, kar odločitev Evropske komisije samo potrjuje. Odločitev je tudi nagrada za vse obsežno in zahtevno opravljeno delo in hkrati spodbuda in motivacija za naloge, ki so pred nami.«
V prvi svetovni vojni je bila dolina Tolminke eno od zaledij avstro-ogrske vojske, zato so bili predvsem ravninski predeli spremenjeni v vojaška naselja. Betonski in kamniti temelji barakarskega naselja so vidni še danes. Iz istega obdobja je cestna povezava med Zatolminom in Pologom. V dolini so dobro ohranjeni bunkerji iz medvojnega obdobja, iz časov, ko je tu potekala meja med Italijo in Jugoslavijo. Ti nikoli niso služili svojemu namenu.
Kot najlepši spomenik prve svetovne vojne se visoko nad strugo Tolminke dviga leseno svetišče – spominska cerkev Sv. Duha na Javorci, okoli osem kilometrov oddaljena od vasi Zatolmin. Svetišče je sredi pravljičnega gorskega sveta – kot bi hoteli graditelji mrtvim in živim vojakom približati lepoto, za katero so bili v strelskih jarkih prikrajšani.
Na tabli, ki jo je postavil Tolminski muzej, lahko preberemo nekaj osnovnih podatkov. Cerkvico so od 1. marca do 1. novembra 1916 gradili vojaki 3. avstro-ogrske gorske brigade, borbene enote 15. korpusa. Dela so se lotili z veliko vnemo. Vojna vihra je zajela številne obrtnike in mojstre, ki so radi prispevali svoje znanje za gradnjo mogočnega spomenika. Tu so se izkazali kamnoseki in kovači, mizarji, tesarji, slikarji in krovci. V vojaški suknji je tu služil tudi dunajski arhitekt, scenograf in slikar, nadporočnik Remigius Geyling. Izdelal je načrte za cerkvico in naredil fresko grbov avstro-ogrskih dežel. Nadporočnik Géza Jablonszky je kot vodja gradnje prevzel organizacijo dela. Več kot tisoč vojakov je iz več kilometrov oddaljene doline prostovoljno znosilo ves les in ga nato na gradbišču obdelalo.
Božji hram in posvečeno mesto
Dolgo so v tajnosti izbirali mesto zanjo. Bila je neopazna za sovražnika in približno poltretji kilometer oddaljena od bojnih položajev na Mrzlem vrhu, Slemenu, Matniku, Batognici, Vodil vrhu in Rdečem robu, kjer je takrat neusmiljeno kosila smrt. Pri gradnji cerkvice so sodelovali Avstrijci, Madžari, Čehi, Srbi, Bošnjaki, Hrvati, Slovenci, Ukrajinci, Romuni, Slovaki in drugi narodi.
Spodnji del je kamnit, zgornji pa je izdelan iz macesnovega lesa, ki so ga semkaj prostovoljno znosile stotine vojakov. Na zvoniku nad vhodom, do katerega vodi mogočno stopnišče, je sončna ura. Notranjščina cerkve je razmeroma temačna. Po sredi stojita vrsti modro poslikanih stebrov, ob oltarju pa sta velika angela. Na obeh straneh ladje so na hrastovih ploščah v obliki knjige vžgana imena vojakov, ki so padli na okoliških vrhovih. Vse do leta 1996 ni znal nihče natančno odgovoriti, koliko imen je zapisanih. Potem jih je troje Tolmincev po dogovorjenem sistemu preštevalo tri ure. Na hrastovih ploščah so vpisali imena 2808 ljudi, med njimi mnogo graditeljev.
Že med vojno so jo uporabljali za dnevne cerkvene obrede. Vanjo so se zatekali vojaki, ki so z bližnjih bojišč odhajali na počitek v zaledje. Tu so se zbirali katoličani, protestanti, Judje, muslimani in ateisti. Za nekatere je bil to resnično božji hram, za druge posvečeno mesto, svetišče, kjer so v miru iskali sebe, se predali mislim in vsaj za kratek čas pozabili na vojno.
Z Javorce je lep pogled proti Zastenarju, edini domačiji, ki se je ohranila v dolini Polog, pa proti Čadrgu in okoliškim vrhovom.
Evropska komisija je od leta 2013 skupaj s tokratnimi devetimi z znakom evropske dediščine imenovala 38 spomeniških območij, med drugim tudi slovensko partizansko bolnišnico Franjo. Namen znaka je povečati ozaveščenost o spomenikih, ki so imeli pomembno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope, ter poudariti njihovo evropsko razsežnost z dejavnostmi obveščanja in izobraževanja. Glavni cilj znaka evropske dediščine pa je pri ljudeh okrepiti občutek pripadnosti Evropski uniji.
Cerkvica Sv. Duha je izpostavljena vremenskim razmeram. Ker prevladuje les, je propadanje hitrejše, zato je potrebno stalno vzdrževanje. Dvakrat so jo temeljito obnovili, pred dnevi pa so na tem objektu zaključili rekonstrukcijo dotrajanega zvonika in nujno sanacijo strešne kritine.
Vedno smo verjeli, da nosi zgodba cerkvice Sv. Duha na Javorci evropsko in univerzalno sporočilo, kar odločitev Evropske komisije samo potrjuje. |
