LJUBLJANA – Slovenske novice imajo danes rojstni dan! Drage bralke in bralci, hvala, ker ste vsa ta leta z nami!
Najlepšo čestitko pa nam je s svojim nenadejanim obiskom poklonil Mirko Zorko iz Dolge Gore pri Ponikvi. Pripeljal se je z vlakom. »Ker je bolj udobno,« je dejal.
Ko se je s tajnico Natašo sprehodil po uredništvu in videl, lepo po vrsti, uredniške pisarne, spletno redakcijo, lektorice, tehnično uredništvo, fotografsko sekcijo in še nas novinarje, je v njegovih očeh žarelo. Opaziti je bilo, da se mu je izpolnila življenjska želja: dotakniti se srca Slovenskih novic!
»Ste pa res delavni!« je dejal, ko je videl ekipo, ki je precej manjša, kot si je predstavljal.
Triinštiridesetletni Mirko, delavec na šentjurski kokošji farmi, kjer imajo več kot 100.000 piščancev, nesnic in kokoši, še zdaleč ni eden tistih, ki odločajo o vaših in naših usodah. On ni del povampirjene elite, temveč ponosni mali človek, v katerem se pretakajo poštenje, marljivost, pripadnost. Spada v razred rojakov, ki vam ne bo nikoli nič vzel, temveč dal! Ponazarja zrcalo, v katerem lahko vidite, ali ste iz pokvarjenega testa ali niste. V nasprotju z marsikom – Mirku ni nerodno. Tudi zato bo s ponosom oblekel majico Slovenskih novic in se po domačem kraju sprehodil z našim dežnikom.
Štirinajsti maj 1991
Tik pred plebiscitom, decembra 1990, je prišel iz Skopja, kjer je v sila nerodnem času služil vojsko. Pet mesecev zatem se je zazrl v reklamo, ki je oglaševala nov slovenski dnevnik, bombo na medijskem področju. Marsikdo jih je podcenjeval, nemalo jih podcenjuje še danes. Predvsem tisti, ki jim je kar naprej nerodno.
Mirku seveda ni bilo. Štirinajstega maja 1991, kot se še živo spominja, se je zato zapeljal 22 kilometrov daleč, vse do celjske železniške postaje. Nikjer drugje jih ni mogel dobiti, le tam. Prve Slovenske novice! Še danes z zaprtimi očmi vidi tisto naslovnico, na kateri so bili zapisani štirje naslovi: »Usodne Poljče? Deset skrivačev. Grobova v ledu. Sodni dan?«
In ostal naš zvesti naročnik – vse do danes
Premierni izvod je brž odpeljal domov, jih v kuhinji na široko razgrnil ter se mahoma zaljubil.
V Novice! Se nanje takoj tudi naročil. In ostal naš zvesti naročnik – vse do danes.
»Zdi se mi celo, da so vse boljše!« Posebno Aljanine karikature so mu všeč, no, pa niti na priloge ni pozabil.
Pri Mirku ni dneva, da jih ne bi do zadnje pikice na svoj način prebral: »Najprej začnem s prvo stranjo, nato zadnjo, in potem normalno do konca.« Pa še nekaj počne Mirko: »Prav vse izvode, od prve številke torej, imam shranjene!« Nekaj jih ima na podstrešju, nekaj v svoji sobi. V škatlah in omarah. To je res mogočen arhiv!
Nagradne igre v Novicah ga niso še nikdar osrečile. »Te sreče nimam …« Ima pa to srečo, zaradi česar je kot strastni bralec vseh mogočih knjig Novicam tudi tako hvaležen, da lahko za 80 centov prav vsak dan dobi – mini roman, zgodb z žalostnim ali srečnim koncem, raziskovalnih ali bizarnih, napisane igrivo in sočno, v slogu literarnega novinarstva, »ki ga drugod pač ne najdem!«
