Slovenska vojska postaja tovarna brez delavcev

LJUBLJANA – Zanimanje za delo v Slovenski vojski že nekaj let pada. Vojaki se bodisi upokojujejo bodisi si najdejo boljše službe, novih pa ni dovolj. Vzrokov je več: nizke plače, neurejen status, slabi odnosi na delovnem mestu, a tudi dejstvo, da lahko pripadnik Slovenske vojske (SV) dela le do 45. leta. Nedavno smo lahko na televiziji videli pričevanje anonimnega vojaka, ki je bil prisiljen prodajati krvno plazmo v sosednji Avstriji, da se je lahko preživljal.

Zadeve niso rožnate niti v vojaškem vrhu – vojaški predstavnik Slovenije pri OZN, generalmajor Dobran Božič, se po le nekaj mesecih dela v tujini vrača, ker mu država zaradi zastarelega obrambnega zakona (finančno) ne more omogočiti, da bi z njim v New Yorku živela tudi njegova družina.

Ne bomo brez vojakov

Težave so sistemske – ne gre le za nekaj osamljenih primerov nezadovoljnih posameznikov. Pri Sindikatu vojakov Slovenije (SVS) zato opozarjajo, da so za ustavitev upadanja števila pripadnikov SV nujni takojšnji ukrepi, saj lahko naša država, če se zadeve ne bodo začele spreminjati, ostane brez vojakov z mnogo podčastniki in častniki.

Kadrovski načrt vlade za leto 2015 določa število zaposlenih v 2015., to je 7254 pripadnic in pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske, kar je za 79 več kakor lani, a za skoraj 350 manj kakor 2010. Kot pravi tiskovni predstavnik SV Simon Korez, je bilo 5. septembra letos v SV zaposlenih 7075 pripadnic in pripadnikov. Letos je vojaško službo zapustilo 208 zaposlenih, od tega se jih je 72 upokojilo, preostali so večinoma odšli po lastni želji. Odhajajo predvsem vojaki in podčastniki, pojasnjuje Korez. Letos so zaposlili 128 ljudi, med njimi 107 s statusom vojaka. Do konca 2015. bo Slovenska vojska še naprej dejavno zaposlovala, poudarja Korez: »Načrtujemo, da bomo zaposlili še okoli 250 novih kandidatk in kandidatov za vojake.« Ministrica za obrambo Andreja Katič je takoj po nastopu mandata oblikovala delovno skupino za pripravo predloga ukrepov za dopolnjevanje SV. Ta je pripravila nekaj kratkoročnih ukrepov za izboljšanje razmer, do konca leta pa naj bi bil nared tudi predlog dolgoročnih.

Vojska se je morala v zadnjih letih prilagajati proračunu, zato je bilo treba varčevati. Posledice so neizplačevanje nadurnega dela, nižanje nadomestil prevoznih stroškov in manj izobraževanj, trpela je tudi oskrba z osebno vojaško opremo, pojasnjuje Korez.

Le 766 evrov neto

Predsednik SVS Gvido Novak je neprimerno bolj kritičen. Zanimanje za delo v SV ne pada le zadnja tri leta, ampak že od 2003., ko je Slovenija uvedla poklicno vojsko. Razen 2008. in 2009., ko je država vodila obsežno kampanjo na televiziji, po radiu, v časopisih in tudi po šolah, se zanimanje zmanjšuje, letos naj bi bilo to še posebno katastrofalno. Novak ne opozarja le na nizke plače vojakov, ki v povprečju znašajo komaj 766 evrov neto, medtem ko imajo drugi državni uslužbenci iz istega (21.) osnovnega plačnega razreda (z isto bruto plačo 959 evrov) opazno višje dohodke: povprečna neto plača policista s peto stopnjo izobrazbe je 2013. znašala 1076 evrov, carinika 1057 in paznika 976. Predsednik SVS opozarja tudi na dejstvo, da za vojake ni več nadur, dodatkov, napredovanj v činih in nazivih ter drugih nagrad. »Ko smo pred časom zahtevali popis nadur za vojaški in upravni del Morsa, smo ugotovili, da je bilo med 7500 vojaki opravljenih povprečno 500 nadur na mesec, v upravnem delu ministrstva za obrambo s približno tisoč ljudmi pa jih je bilo 1500.«

Težava so tudi tiste, ki se naberejo na misijah v tujini. Slovenski vojak bi moral imeti pravico do 24-urnega neprekinjenega počitka na teden, a na misijah to ni mogoče, neizkoriščene ure počitka pa se ne prenesejo v čas po misiji kakor v drugih evropskih vojskah. »Italijanski vojak, ki se po šestih mesecih vrne, lahko na ta račun ves mesec ostane doma,« pojasnjuje Novak in doda, da bi vse to rešil en stavek v kolektivni pogodbi. »Veliko pripadnikov se po vrnitvi z misije loči, precej se jih zapije, mi pa se s tem ne znamo soočati.«

Razmerje častnik – podčastnik – vojak bi moralo biti 1:2:5, pri nas pa je 1:2:3. »Res gremo v smer, da se Slovenska vojska počasi, a vztrajno spreminja v tovarno s številno upravo brez delavcev,« pravi Novak. »V Sloveniji smo šli v poklicno vojsko, ne v profesionalno. Vojaške profesije ne razvijamo, ampak jo uničujemo,« je odločen predsednik SVS. »Še vedno poskušamo slediti smernicam sodobnih vojsk, pri zagotavljanju razmer za delo in življenje vojakov pa smo padli na celi črti. Prehitro smo prešli na pogodbeno vojsko, ker ni sledila ustrezna podpora. Dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje,« pravi Novak. Zato ne preseneča, da ni zanimanja za vojsko, dodaja.

Neurejen status vojaka

V Sindikatu ministrstva za obrambo (SMO) poudarjajo, da je poklic vojaka tudi način življenja, kjer mora posameznik podrediti zasebnost ciljem vojske in postaviti družino na drugo mesto, poudarja Marjan Lah, sekretar SMO. »V SV nas na neki način krivijo za slab dotok kadra, ker smo javnosti podali korektno informacijo, da so pripadniki slabo plačani, da so zaradi nešteto rebalansov napol raztrgani, da odnosi niso na najboljši ravni, da se nenehno krši delovnopravna zakonodaja, da večina vojakov težko preživlja svoje družine, da prodajajo krvno plazmo v Avstriji,« pravi Lah.

Iz SV odhajajo kakovostni pripadniki, v katere so vložili precej denarja, da so jih usposobili. Odgovorni pa vse le nemo opazujejo, namesto da bi to zajezili. Iz sindikatov poskušajo skozi socialni dialog in prek sodišč prepričati delodajalca, da so zakonske rešitve, s katerimi se lahko stanje izboljša. »Do danes ni še nihče predstavil pametne rešitve, kaj z vojakom po 45. letu.«

Slovenski vojak ima pogodbo za določen čas (od pet do deset let), pri čemer se mora stalno dokazovati s trdim delom. Pri tem lahko dobi različne poškodbe, ki postanejo razlog, da mu delodajalec po izteku pogodbe ne ponudi nove. »Alarmantno je tudi dejstvo, da kljub velikemu številu ugotovljenih invalidnin v 24 letih delovanja obrambnega sistema nimamo niti enega vojaka, ki mu je zaradi negativnih vplivov na delovnem mestu priznana poklicna bolezen,« je zgrožen Lah.

»Žalostno je še, da v 24 letih nismo bili sposobni urediti statusa vojaka. Če ta nima jasne perspektive, kaj bo z njim, potem je ta poklic bolj avantura kakor resna zaposlitev. Rešitve, ki bi bistveno spremenile dosedanji mačehovski odnos delodajalca, vidimo predvsem v nujnosti sprejetja kolektivne pogodbe za obrambni resor, v takojšnji spremembi zakonodaje na obrambnem področju in zagotovitvi rent za vojake po 45. letu, ki po zakonu zaradi starosti ne morejo več opravljati tega dela. To je najmanj, kar jim Slovenija lahko vrne za njihov trud, požrtvovalnost in vdanost,« sklene