Slovenska smreka izginja iz gozdov

KOČEVJE, LJUBLJANA – Da smo v Sloveniji zdaj, pred pričakovanimi spremembami zakona o gozdovih in zakona o lovstvu, na razpotju, so prepričani tudi trije upokojeni gozdarski strokovnjaki s področja gozdarstva: mag. Janez Černač, nekdanji direktor GG Kočevje, Jože Falkner, predstavnik Zveze gozdarskih društev Slovenije, in dr. Marijan Kotar, nekdanji dekan biotehniške fakultete v Ljubljani. Pred 30 leti so bili udeleženci 18. kongresa Mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih organizacij IUFRO (International Union of Forest Research Organizations), ki je potekal v Ljubljani. Takrat se je pri nas srečalo več kot 2000 predstavnikov raziskovalnih organizacij s področja gozdarstva iz skoraj vseh držav sveta.

»Dosežki slovenske gozdarske znanosti so se sicer težko vzporejali z dosežki nekaterih drugih držav, ki imajo več gozdarskih fakultet in inštitutov, pa vendar je bila slovenska gozdarska stroka v tistem času vodilna v svetu, predvsem zaradi izvirne in odlične organiziranosti,« pravijo sogovorniki. Delo slovenskih gozdarjev, v katerem sta se tesno prepletala znanost in strokovno delo na terenu, se je kazalo na stanju slovenskih gozdov.

Pogozditev golega Krasa

Poleg tega, da je bila velik strokovni izziv ponovna pogozditev nekdaj skoraj popolnoma golega Krasa, se je povišala tudi gozdnatost Slovenije, ki je bila pred drugo svetovno vojno 33-odstotna, leta 1986 pa že več kot 50-odstotna. Lesna zaloga na hektar se je s 150 m3/ha leta 1946 dvignila na 300 m3/ha. Odprtost gozdov z gozdnimi cestami in vlakami je bila v času kongresa IUFRO že blizu optimalne gostote. »Močno se je izboljšala kakovost gozdnega drevja zaradi velikih vlaganj v nego gozdov,« pravi Janez Černač in predstavi verjetno edinstveni primer v svetu, ko smo upoštevali biološko amortizacijo, kar pomeni, da se je od vsakega prodanega kubika pet odstotkov ali več vrnilo v gozd!

Gozdarstvo je bilo organizirano tako, da je vsa prodaja lesa potekala prek gozdnih gospodarstev, ki so zagotavljala surovino za lesno industrijo. »S tem je bil zagotovljen razvoj podeželja, ker so bila tudi na obrobjih Slovenije zagotovljena delovna mesta v žagah in drugih obratih lesne in celulozne industrije,« pravi Janez Černač o nekoč 30.000 delovnih mestih v gozdno-lesni verigi.

V primerih katastrof so si gozdna gospodarstva pomagala, kot je bilo leta 1980 v Brkinih. »V primeru napada lubadarja so gozdna gospodarstva lahko tudi v zasebnih gozdovih, če ni škode odpravil lastnik, posekala napadena drevesa,« naštevajo upokojeni strokovnjaki, ki nadaljujejo: »Gozdarji drugih držav so nam zavidali izvirno in učinkovito organiziranost gozdarstva, še posebno sklad biološke amortizacije ter skrb za razvoj vseh gozdov v Sloveniji ne glede na lastništvo.«

Po denacionalizaciji so se razmere bistveno spremenile: zdaj je le še 22 odstotkov gozdov v državni lasti, 75 v zasebni in trije odstotki v občinski lasti. »Imamo več kot 400.000 lastnikov, med katerimi je veliko takih, ki niso kmetje in niso usposobljeni za nevarno delo v gozdu. Številnih gozdnih posestnikov – po navadi imajo manjše parcele – gozd niti ne zanima,« pravi Janez Černač.

To je zadnja leta velik problem zaradi podlubnikov. Stoletni napad podlubnikov, kot pravijo nekateri, bo samo letos zahteval dva milijona kubičnih metrov smrekovega lesa. Po podatkih zavoda za gozdove je bilo samo letos evidentiranih 1,864.011 kubičnih metrov lesa, ki ga je treba posekati zaradi lubadarja, od tega pa je bilo posekanih 1,177.183 kubičnih metrov. Zagotovo ne bodo vse lubadarke, ki bi jih bilo treba spraviti iz gozda, posekane, ker po sedanji organizaciji nihče nima pravice, da gre brez lastnika v gozd, pravi Janez Černač: »Morda nas bo lubadar izučil, da so v gozdno-lesni verigi razmere takšne tudi zaradi organizacije gozdarstva in razdrobljenega lastništva.«

Kako do rešitev?

Upokojeni strokovnjaki opozarjajo, da bi slovenska gozdarska stroka, ki ima tako bogato tradicijo in ogromno znanja, morala še pred pričakovanimi spremembami zakona o gozdovih in zakona o lovstvu opraviti analizo razmer in predlagati rešitve. Izpostaviti bi morali javne funkcije gozda oziroma dejstva, da brez gozda ni izvirov pitne vode, da bi bile brez gozda veliko hujše naravne ujme in da je tesno povezan tudi s podnebnimi razmerami... »Gozd je življenjski prostor večine prostoživečih živali, od mravlje do žolne in medveda,« pravi Janez Černač, Marijan Kotar pa dodaja: »V gozdu je samo oskrba s pitno vodo pomembnejša kot ves les, ki ga posekamo.« Toda les je ovrednoten v denarju, oskrba s pitno vodo pa – tako kot varovanje pred ujmami ali podnebne razmere – ne.

Javnih funkcij gozda bi se morali veliko bolj zavedati, zanje pa bi morala skrbeti država. »Večino lastnikov skrbi le konkreten zaslužek iz gozda,« dodaja Černač, ki je prepričan, da bi morali s spremembami zakonodaje razmere izboljšati, ne pa poslabšati. Da ne bi, kot je ena od možnosti, na koncu ostali brez smrekovih gozdov in z ograjenimi gozdnimi parcelami, na katerih zaradi prepovedi lastnikov ne bi mogli na sprehod, kaj šele da bi nabirali gobe ali borovnice …