Profesionalno športno konjeništvo v Sloveniji stagnira, medtem ko se skupno število konj vztrajno povečuje, zlasti na račun slovenskih avtohtonih pasem, kot je vse bolj priljubljeni in za rejo nezahtevni posavski konj. Gospodarsko je konjereja še vedno zanemarljiva panoga, kot sonaravna in ekstenzivna oblika živinoreje pa bogati našo kulturno in kmetijsko krajino.
Če se vozimo po podeželju, zlahka dobimo vtis, da je Slovenija dežela konjev. Ne spomnim se, da bi se pred recimo tridesetimi leti po kmetijah paslo toliko konjev kot danes. Res je konjereja v zadnjih letih v vzponu, vendar moramo vedeti, da kot živinorejska panoga ni ekonomska, kot denimo govedoreja. Poleg tega moramo ločiti posamezne panoge, športno konjeništvo je v zatonu, zlasti zato, ker je predrago, v porastu pa je reja domačih slovenskih pasem, ki jih nekateri redijo povsem ljubiteljsko, zanemariti pa ne gre deleža, namenjenega zakolu.
»Konjereja je ekstenzivna oblika živinoreje, ki ima bolj ljubiteljski kot gospodarski pomen. Način reje je sonaraven in trajnostni, stroški so precej nižji kot pri intenzivni reji. Konji se pasejo, žrebet ne moreš pitati. Seveda pa je dejstvo, da konje redimo tudi za meso,« nam je povedal dr. Matjaž Mesarič z Inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev pri veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Delitev pasem po namenu reje – Gospodarske pasme, namenjene reji za konjeništvo, ljubiteljski šport, turizem in seveda meso, sem lahko štejemo slovensko hladnokrvno pasmo, posavsko pasmo, haflinško pasmo. – Športne pasme, namenjene profesionalnemu športu, to so kasači in slovenski toplokrvni konj. – Posebej omenimo lipicanca, ki ima status kulturne dediščine |
Za delo, šport
ali zgolj za veselje?
Do konca druge svetovne vojne oziroma do industrializacije so imeli konji kot delovne živali precejšen gospodarski pomen. Bili so povsem ekonomska kategorija, ni bilo ne športne ne ljubiteljske tradicije. S prihodom traktorjev so začeli izginjati z naših kmetij, za današnji preporod pa je bilo treba dati reji konjev nov smisel. Tako gre danes zlasti za ljubiteljsko panogo, ekonomskim namenom pa služi reja klavnih konj. Številni ljubitelji teh plemenitih živali se sicer zdrznejo zgolj ob misli na žrebičkov zrezek na krožniku, a dejstvo je, da je konjsko meso vse bolj cenjeno, zlasti v tujini, zato tudi gre največ slovenskih žrebet, namenjenih zakolu, v tujino. Izvozimo okoli 1500 žrebet na leto, največ v Italijo, za domačo porabo pa se letna številka giblje od 800 do 1500 žrebet.
»Po osamosvojitvi smo bili priča razvoju konjeništva v smeri športne panoge, zlasti reje toplih pasem, ki pa je zadnja leta vse bolj v krizi. Vzroke je treba iskati predvsem v pomanjkanju konjerejske tradicije in v gospodarski krizi, saj vemo, da se v športnem konjeništvu obrača veliko denarja, reja toplokrvnih konj pa je zelo draga. Pri tem ne smemo pozabiti na šolanje, opremo. Tako kasaštvo kot turnirski šport sta v zatonu. Kasaške dirke se še organizirajo, reja kasaškega konja pa vse bolj upada. Za primerjavo naj navedem podatek, da se na leto registrira okoli 50 žrebet, od teh jih pozneje 10 pride na tekmovališča, še pred desetimi leti pa se je številka vrtela okoli 250 registriranih žrebet na leto,« pojasnjuje sogovornik, ki zagovarja rejo avtohtonih pasem.
Počitnice s konji Med poletnimi počitnicami v sklopu posestva Biotehniškega centra Naklo organizirajo dejavnosti v obliki poletne šole: otroci spoznavajo delo s konji, se učijo jahanja in preživljajo poletne dneve v naravnem okolju. Poletna šola je sestavljena iz dopoldanskega in popoldanskega dela. Zjutraj poteka učenje jahanja ter delo s konji, popoldne pa izvajajo slaščičarsko delavnico, na kateri otroci spoznajo delo v slaščičarski delavnici, pripravijo Celoten dan poteka od 7.30 do 15.30. Termini poletne šole : – 27. 6.–1. 7. 2016 – 4. 7.–8. 7. 2016 – 11. 7.–15. 7. 2016 – 22. 8.–26. 8. 2016 |
Velikansko povečanje
Skupni temeljni rejski program v konjereji v Sloveniji financira ministrstvo za kmetijstvo, za posamezne pasme pa skrbi devet rejskih organizacij. Večina konj je hladnokrvnih pasem, registriranih rodovniških slovenskih hladnokrvnih konj je nekaj več kot 3500.
Če pogledamo rodovniške knjige, največji delež, več kot polovico, predstavljajo kobile slovenske hladnokrvne pasme in posavskega konja, sledijo haflinška pasma, kasaški konj in slovenska toplokrvna pasma in manjši delež preostalih pasem. Sicer je najperspektivnejša posavska pasma, ki je zelo nezahtevna za rejo in hitro prirašča, zato je idealna za rejo v klavne namene. »Posavski konj se hitro širi iz Posavja po vsej Sloveniji, trenutno imamo v rodovniški knjigi vpisanih 1800 plemenskih živali, približno polovica žrebet je namenjenih za zakol, druga polovica pa za pleme,« pravi dr. Mesarič. Medtem ko se število posavskih konj povečuje, so toplokrvne pasme in haflinški konj v upadanju. V državnem Centralnem registru kopitarjev je vpisanih od 22.000 do 23.000 konj, kar je v primerjavi z letom 2000, ko jih je bilo dobrih 14.000, precejšnje povečanje. Za nadzor nad rejo je pooblaščena veterinarska inšpekcija, po neuradnih ocenah pa je vsaj 10 odstotkov konj neoznačenih, torej brez nadzora, kar pomeni, da rejci najbrž koljejo tudi sami. Tudi sicer je razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi konji v prid zadnjih, država pa podpira rejo pasemskih konj.
Rejske organizacije za posamezne pasme – Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme (slovenski hladnokrvni konj) – Slovensko združenje rejcev konj pasme posavec (posavski konj) – Slovensko združenje rejcev konj pasme haflinger (haflinški konj) – Združenje rejcev lipicanca Slovenije (lipicanski konj) – Javni zavod Kobilarna Lipica (lipicanski konj) – Združenje rejcev slovenskih toplokrvnih konj (slovenski toplokrvni konj) – Združenje rejcev kasaških konj Slovenije (kasaški konj) – Kasaška zveza Slovenije (ljutomerski kasač) – Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta (šetlandski poni, angleški polnokrvni konj, arabski polnokrvni konj, arabski konj, islandski konj) |
