BABNO POLJE –Notranjsko obmejno vas Babno Polje na nadmorski višini 761 metrov v občini Loška dolina imenujemo tudi slovenska Sibirija, saj je najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji. Najnižja (neuradno) izmerjena temperatura je –39,6 °C iz leta 1929, uradno je najnižja izmerjena temperatura –36,4 °C leta 1968. Hladno je bilo tudi 1. marca 2005, ko je bilo v spodnjem, nižjem delu polja neuradno izmerjenih –36,0 °C. V uradni meteorološki hišici so bile tega dne izmerjene precej višje temperature, in sicer –29,0 °C. Meteorološka hišica Babno Polje stoji na rahlo dvignjenem robu polja, medtem ko so najnižje temperature, ker je ohlajeni zrak težji, na dnu najnižje ležečih kotanj. Pozne spomladanske in zgodnje jesenske pozebe so pogoste. Kaj dosti topleje ni niti za mejo v Prezidu, ki leži še štiri metre višje nad morjem. Spada pa že v Gorski kotar in k občini Čabar.
Meja po sredini zidu
Janez Komidar, župan Loške doline, pravi: »S Kristijanom Rajšlem, kolegom iz Čabra, seveda poznava ljudski pregovor, da imamo tu v naših krajih pol leta mraz, drugo polovico pa zimo.« Poveže ga s trenutno vročo temo, postavljanjem ograje na slovenski strani državne meje: »Zdaj pa povejte, kateri begunci bodo rinili v to našo mrzlo deželo?!«
Seveda se vlada v Ljubljani ni ozirala na to, kaj menijo domačini, in tega se župan povsem zaveda: »To je odločitev države, lokalna skupnost nima nanjo nobenega vpliva.«
Če državi niso mar Babnopoljci, pa je lokalna konfiguracija mar delavcem celjskega podjetja Minis, izurjenim za brezhibno izdelavo in montažo kovinskih ograj, tudi takšnih brez betonskih temeljev. Že nekaj dni jo postavljajo, le nad močvirjem pod cesto zeva v zapori razsežna luknja.
»Če bi ograjo potegnili čez močvirje, bi ob prvi poplavi zajezila naplavine in ogrozila mejni prehod,« opozori Babnopoljec in doda: »Sicer pa nihče ne pričakuje, da bi begunci rinili prav tu čez, ko je cesta z morja čez Gorski kotar med vsemi izbirami najbolj zamudna. Z Reke do Prezida je dlje kot naprej do Ljubljane. Za 92 kilometrov ceste od morja do Prezida potrebujemo poldrugo uro vožnje, iz Prezida za 76,5 km ceste do Ljubljane pa uro in 12 minut. Begunski koridorji, to je splošno znano, se držijo avtocest in železniških prog. Mi pa smo umaknjeni v rovte, daleč od obojega.«
Že res, toda državni strokovnjaki za mejne žice iz Ljubljane kot da niso ravnali na slepo, ampak na zgodovinski podlagi. Državna meja med Slovenijo in Hrvaško namreč razmejuje Babno Polje in Prezid natančno po rimskem obrambnem zidu ali limesu. Rimljani so ga v drugi polovici 3. ali najpozneje v začetku 4. stoletja zgradili za obrambo Apeninskega polotoka pred vpadi barbarov z vzhoda.
Pred leti sta se Slovenija in Hrvaška, sosednji članici Evropske unije, odločili, da skupaj zastavita moči za ohranitev te zgodovinske znamenitosti. Slovenska partnerja sta zavod za varstvo kulturne dediščine in Narodni muzej Slovenije. O kamnitem braniku rimskega cesarstva, ki naj bi ga z denarjem s kar 85 odstotki podprla Evropska unija, so pripravili razstavo in lično knjižico. Pri ohranitvenem projektu, ki so ga latinsko poimenovali Claustra, naj bi sodelovalo 11 slovenskih in 5 hrvaških občin. Čezmejni projekt naj bi ohranil dediščino, ki ima evropski pomen.
Ograja vzbuja nelagodje
Rimljani so obrambni zid začeli na Trsatu, ga po posameznih kosih potegnili čez kraško polje med Prezidom in Babnim Poljem na Bloški planoti ter v Ajdovskem zidu nad Vrhniko, čez Lanišče in Hrušico (med Logatcem in Colom) do Vipavske doline. Arheološko je dokumentiranega 30 km zida z več kot sto stolpi, 4 trdnjavami in 4 utrdbami.
Rimski zid se s ceste, ki povezuje Prezid z Babnim Poljem, skoraj pravokotno levo- in desnobočno vzpenja v bregova. Dolžina tukajšnjega ohranjenega zidu je 2800 metrov, državna meja poteka natanko po njem. Na vzpetini, ki ji pravijo Vražji vrtec, so med drugim izkopali rimskodobno konjsko podkev. Hrani jo krajevni muzejček v Prezidu, zanj skrbi mag. Damjan Kovač. Ob začetku postavljanja mejne ograje je prav Kovač opozoril javnost, da poseg ogroža arheološko lokacijo in seveda tudi omenjeni evropski projekt.
Ob našem obisku delavci potrdijo, da so s poskusnim testiranjem res zadeli ob kamniti zid, ki se v ravni črti vzpenja v hrib. Ograje ne postavljajo približno na zid, ampak ob njem in seveda na slovenskem ozemlju, tako da same arheološke dediščine ne poškodujejo. Seveda je v zemlji ob zidu lahko zakopanega tudi kaj vrednega. A kaj ko se slovenska vlada, ko je naročila postavitev ograje ob zidu, ni posvetovala s stroko. Mag. Kovač je za bolj spoštljiv odnos do rimske dediščine udaril plat zvona, med drugim je obvestil čabranskega župana Kristijana Rajšla, sicer profesorja zgodovine in zemljepisa.
Župan Rajšel poudari, da nasprotuje postavljanju žičnate ograje na notranji meji dveh držav članic Evropske unije: »Nasprotujem ji tem bolj, ker se kot obmejni župan zavzemam za kar najbolj tesno sodelovanje s sosednjimi slovenskimi občinami. Tako 1. julija, na datum vstopa Hrvaške v Unijo, že vrsto let pripravljamo na meji srečanje sosedov. Skupaj smo pripravili tudi izhodišča za zaščito arheoloških ostankov rimskega zidu. Da ga kar ožičijo, nikakor ni dobro. Hrvaško ministrstvo za kulturo smo o posegu slovenske strani v zgodovinsko dediščino že obvestili, v kratkem pričakujemo, da pridejo arheologi na ogled in povedo svoje mnenje. Če pa bo zapora obstala, je dodelitev evropskega denarja za zavarovanje rimskega zidu najmanj zelo vprašljivo.«
Ložanski župan Janez Komidar meni, da je denarja za mejno ograjo preprosto škoda: »Begunci, ki imajo namen prehajati v Evropo, so dovolj razgledani, da vedo, kje so najbližje in najbolj prehodne poti. Ta čez Prezid in Babno Polje zagotovo ni med njimi.«
Komidarjev čabranski kolega Rajšel sklene: »Mejna ograja bolj kot to, da bi zaustavila begunce, s svojo podobnostjo z rimskim zidom nakazuje na zaton ideje o evropski civilizaciji.«
| Na izviru Ljubljanice Slab kilometer južno od Prezida izvira Ljubljanica kot Trebuhovica. Zaradi detonacij v kamnolomu na slovenski strani je zadnja leta nekoliko spremenila tok, tako da ponikne že pred državno mejo. Da se porečje Ljubljanice začne s Trebuhovico, je potrdil tudi Janez Komidar, župan Loške doline. Ob tem smo se spomnili, kako je pred leti zaradi onesnaženosti vodnega zajetja Obrh nastala prava panika. Tedaj se je z vodo zastrupilo nekaj občanov, otrok pa celo umrl. Potem je občina naročila nove vrtine, iz njih priteka neoporečna voda, zatrdi župan: »Vir je stabilen tako po količini kot po kakovosti.« |
