Ugleden slikar se že štiri desetletja urno smuka po stopnicah starejše stavbe do podstrehe, kjer ima svoj atelje. V njem je tudi skladišče njegovega dozdajšnjega dela, na stotine slik precejšnje vrednosti. V tej večnadstropni stavbi so se začele stvari fižiti z nacionalizacijo, ko so se kvadratnih metrov te ugledne starogradnje polastili ljudje, ki si vzdrževanja tako velikih stanovanj ne morejo privoščiti. Ponosni so bili na svoja prevelika gnezdeca in se radi postavljali, da je njihov sosed imeniten slikar, ki ima pogosto slavne goste.
Draga stanovanja so postala še dražja, kar je privedlo do resnega zanemarjanja stavbe, predvsem strehe, ki je že pred časom začela puščati. Slikarju so sprva nabrekali zidovi, nato je bil prisiljen umikati slike. Njegovi pozivi, da bi bilo treba streho popraviti, so bili znova in znova zavrnjeni. V preostalih stanovanjih še ni zamakalo, zato nihče ni maral slišati o dragem popravilu strehe. Slikarju je dež uničil dragoceno umetnino in ga prisilil, da je s plahtami plastike zaščitil svoje delo. Kljub temu ob vsakem deževju trepeta, na sosede je že davno prenehal računati.
Zgodba ima seveda predvidljiv konec. Po nedavnem deževju si je dež utrl pot tudi do prvih stanovanj in lastniki so zagnali vik in krik. Prišli so hišnik, upravnik in strokovnjaki za strehe, ki so onemeli nad razdejanjem. Vse bo treba zamenjati, morda se bo treba začasno celo izseliti iz stavbe. Kljub temu pa prebivalci spodnjih nadstropij nočejo slišati o popravilu. Podobna zgodba, le v drugo smer, se je tej stavbi odvijala glede ogrevanja, ko so se tisti spodaj pritoževali, da jim evri letijo proti mansardi. Potem je tukaj zgodba o izolaciji pa o morebitni namestitvi dvigala in tako dalje. Skratka, gre za kolektiv, ki ne razume, kaj pomeni skupno lastništvo in kakšno odgovornost to prinaša. Prezirajo dejstvo, da je težave najbolje odpraviti takoj, preden imajo čas, da se razbohotijo kot zobna gniloba. V bistvu gre za prenašanje odgovornosti, kar je značilno za hlapčevsko mentaliteto. Prave odločitve sprejmemo le takrat, ko nam jih vsilijo, zato pogosto mislimo, da so vsiljene odločitve prave. Slikar si je že našel nov atelje in podstrešje bo ostalo prazno in vlažno.
