Skupaj na Everestu, skupaj pod plazom

KRANJ – V svetu alpinizma sta Marija in Andrej Štremfelj tako znani imeni, da ju ni treba več posebno predstavljati. Nedavno je Andrej za svoje dosežke od Planinske zveze Slovenije prejel priznanje za življenjsko delo na področju alpinizma, a oba skupaj bi si zagotovo zaslužila nagrado za dolg in ljubeč zakon. Skupaj sta že skoraj 40 let in imata tri otroke, Katarina in Anže sta že odrasla, Neža pa je gimnazijka in bo letos maturirala.

Veliko več od vseh alpinističnih dosežkov in priznanj pa jima pomeni, da se imata po vseh teh letih še zelo rada in da jima je uspelo ustvariti tako lepo družino. »Nagrado za življenjsko delo si je zelo zaslužil in sem zelo vesela zanj. A to je samo tisti vidni del njegovega dela, skriti del pa je ta, ki ga midva oba nosiva v srcu in je povezan z najino družino. Ta mora funkcionirati, ne glede na to, kje si, in to je Andreju in nama skupaj vedno uspevalo,« pripoveduje 59-letna Marija.

Vrhunec na Everestu

V času njegovih številnih odprav je namreč Marija s tremi otroki živela bolj kot samohranilka, edina vez med njima so bila pisma, na katera sta oba nestrpno čakala. A kljub vsemu ji je kot mož in eden od najbolj aktivnih in odsotnih alpinistov znal prisluhniti kot ženski in je razumel, da Marija ni samo opazovalka in njegova podpornica, ki mora poskrbeti za tako imenovane ženske opravke, ampak ima prav tako kot on željo in pravico do svojih izzivov. Tako ji je vedno pomagal in jo podpiral, da je sledila svojim ciljem in bila tudi ona aktivna.

Veliko sta v gorah doživela tudi skupaj. Vrhunec je bil zagotovo njun Mont Everest, ki sta ga osvojila kot prvi zakonski par na svetu, on že drugič, ona pa kot trinajsta ženska in prva Slovenka. Pri tem Andrej celo prizna, da je na vrhu sveta bolj užival z ženo kot nekaj let prej s prijateljem Nejcem Zaplotnikom. »Z Nejcem sva imela na vrhu katastrofalno vreme in sva morala bežati, z Marijo pa sva imela neverjetno srečo in sva lahko kar eno uro ostala in se razgledovala dol, po svetu,« se smeje. In iskreno prizna, da bi se res težko odločil, kaj mu več pomeni – legendarni vzpon na Everest po zahodnem grebenu, kar je eden od največjih dosežkov v alpinizmu vseh časov, saj je Jugoslovanska smer izjemno zahtevna, ali uživanje na tako rekoč zakonskem izletu na najvišji vrh na svetu.

Skupaj ju je odnesel plaz

Zakonca Štremfelj pa nista enakopravna samo v dobrem, ampak tudi v slabem, saj sta pred nekaj leti tudi skupaj preživela hudo nesrečo v gorah. Bilo je pod Prisojnikom, ko bi Televiziji Slovenija skoraj uspelo dokumentirati njuno smrt! O njunem življenju so namreč snemali dokumentarec, ko je privršal plaz, in le po srečnem naključju sta ostala živa. »Začeli smo zjutraj, bilo je še senčno in hladno. A potem smo padli v snemanje in kar naenkrat je počilo, kot bi bila atomska bomba. Bilo je res grozljivo, letela sva 10 metrov po zraku čez skalnati skok in res sva imela srečo, da sva ostala živa,« pripoveduje Andrej, Marija pa ga dopolni, kako dolgih se jima je zdelo tistih 30 sekund in kako sta se reševala s plavalnimi gibi. »Jaz vedno pravim, da naju ves čas vodi sveti duh, v življenju na splošno in še posebno v tej nesreči. Bilo je res grozljivo, a vendar nisva bila skoraj nič poškodovana. Se pa spomnim, kako čudno se mi je zdelo, ko sva popoldne šla v trgovino in sva bila še oba pod vtisom tega plazu, pa komaj sva se premikala, ker naju je vse bolelo. A v trgovini naju niso nič čudno gledali, meni pa se je zdelo, kot da bi se nama moralo videti, da naju je vzel plaz.«

Važno je, da
se imamo radi

A kako jima je uspelo tako lepo krmariti med družino, službo in alpinizmom, ki je oba prostočasna dejavnost, čeprav bi bila v tujini zagotovo oba lahko poklicna alpinista? »Zase lahko rečem, da mi je to dala družina. Oče mi je umrl, ko sem bila stara osem let, za nas deset otrok je skrbela mama. Pri tem nam je bila najboljši zgled. Prav neverjetno je, kako ji je uspevalo, da nas je držala tako lepo skupaj in v sožitju. Ves čas je govorila, da je najbolj pomembno, da se imamo radi. Zdaj, po vseh teh letih, oba verjameva, da je bila najina pot idealna in sva skupaj ves čas rasla in bila predana drug drugemu. Predvsem sva si vedno brezmejno zaupala,« pripoveduje Marija.

Marijo in Andreja druži tudi skupen poklic, oba sta profesorja. On poučuje športno vzgojo v Šolskem centru Škofja Loka, ona biologijo na Gimnaziji Kranj, kjer vodi tudi program MEPI, ki je namenjen njenim učencem. A glas o njunem trdnem in lepem zakonu je šel tudi čez meje alpinizma, saj po župniščih in knjižnicah prirejata tudi predavanja, eno od njih ima naslov Polnost življenja. »Največkrat naju po predavanju obiskovalci vprašajo, kako sva alpinizem združila z otroki in ali naju ni bilo strah puščati jih same doma. Seveda sva tudi o tem veliko razmišljala in se pogovarjala z vsemi tremi. A smo skupaj ugotovili, da jim je najin alpinizem prinesel veliko lepšega kot grdega. Tudi oni se vsi ukvarjajo s plezanjem, a bolj s športnim kot z alpinizmom, kar nama je, če iskreno povem, kar všeč,« še pove Marija.