Leta 1974, v času, ko so politične barve postajale zelo svinčene, gospodarsko ozračje v Sloveniji pa ni bilo naklonjeno tržni ekonomiji, je bila v Frankfurtu ustanovljena nova banka. Imenovala se je LHB – natančneje LHB Internationale Handelsbank AG. Njeni lastnici sta bili Ljubljanska banka in frankfurtska Landesbank Hessen-Thüringen. Danes je NLB edina lastnica frankfurtske banke. Ustanovni kapital banke je bil, če ga ocenjujemo z današnjimi očmi, skromen. Znašal je 10 milijonov mark. Banka LHB naj bi bila namenjena pospeševanju poslov med Nemčijo in nekdanjo SFRJ. Danes je le še ena od kritičnih točk skupine NLB. Izgube, nakopičene v Frankfurtu, so visoke. Hkrati pa je poslovanje banke LHB slaba štiri desetletja po ustanovitvi še vedno zavito v tančico skrivnosti.
Banka kot krinka
Obstaja nekaj teorij, zakaj je bila banka ustanovljena. Prva, uradna, govori o tem, da je omogočala poslovanje med Nemčijo in Slovenijo ter drugimi republikami nekdanje SFRJ, bolj zapletena pa, da se je v ozadju ustanovitve skrivala Udba, ki je banko potrebovala kot krinko za obveščevalne posle, hkrati pa naj bi banka tajni službi zagotavljala potrebne finančne vire. Tretja teorija govori o tem, da je leta 1974, ko je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava, Slovenija izkoristila priložnost in dejstvo, da bodo lastnosti SFRJ bolj poudarjeno federativne. Frankfurtska banka LHB naj bi bila namenjena temu, da bi Slovenija svoje devize na skrivaj umikala na varno. S to teorijo je povezana še zadnja interpretacija: LHB ni bila le mehanizem za umik denarja pred federacijo, ampak jo je staro omrežje ekonomske moči uporabilo za to, da so na varno pospravili kapital, ki je nastajal v Sloveniji, saj bi ga lahko po letu 1990 prevzela nova politična oblast.
Ker je ljudi, ki bi natančno poznali poslovanje frankfurtske LHB, malo, in ker se še ni zgodilo, da bi kakšen poznavalec jasno in na dolgo in široko spregovoril o finančni instituciji, ki stoji v fizičnem osrčju evropskega bančnega prostora, bo še nekaj časa zavita v tančico skrivnosti. Teorija, da je LHB parkirišče stare ekonomske elite, bi bila bolj prepričljiva, če ne bi ob koncu 80. let prejšnjega stoletja pomembne službe v banki opravljal dr. France Arhar, pozneje guverner Banke Slovenija, ki ga niti ob veliki uporabi sile ne moremo uvrstiti v kadre prejšnjega režima.
Zanimivi nadzorniki
Od leta 2010 banko vodi Borut Stanič – v devetdesetih je vodil londonsko predstavništvo NLB, od leta 2002 pa je bil član uprave NLB. Pred Staničem je banko dve leti vodil Matjaž Jevnišek, od 2002. pa Boris Zakrajšek. Ta je bil pred odhodom v Frankfurt član uprave NLB, kot predsednik uprave LHB je nadziral posle v Zidarjevem SCT, v devetdesetih pa smo ga lahko zasledili tudi med nadzorniki Dela.
Sicer pa so funkcije nadzornikov LHB v zadnjem desetletju opravljali Marko Voljč, do leta 2004 tudi predsednik uprave NLB, Marjan Kramar, njegov naslednik, in člani uprave NLB – Matej Narat, Andrej Hazabent, Alojz Jamnik in David Benedek. Med izvršnimi direktorji NLB smo lahko v nadzornem svetu LHB zasledili še Janeza Sajeta. Zadnje letno poročilo navaja, da interese NLB v LHB zastopajo član uprave NLB David Benedek, generalni sekretar NLB Samo Nučič, svetovalka Maja Polonca Kovačič in dr. Uroš Čufer. Med člani nadzornega sveta, ki so funkcije nadzornika v LHB opravljali v zadnjem desetletju, velja omeniti še Igorja Bavčarja, nekoč predsednika uprave Istrabenza, in Jožeta Staniča, ki je v letih, ko je opravljal funkcijo v LHB, nadziral tudi posle Pivovarne Union, Petrola, Banke Celje, Slovenske izvozne družbe in Steklarne Hrastnik. Sicer pa je bil Stanič v devetdesetih predsednik uprave Gorenja.
Še pred nekaj leti je frankfurtska banka LHB veljala za strateško vozlišče slovenskih financ
Danes se zdi, da ne gre za strateško vozlišče, ampak za velik problem. Novi predsednik uprave NLB Janko Medja bi lahko dovolj dobre informacije o izvorih problema dobil kar pri nekdanjem šefu. Medja je bil namreč v letih, ko je delal za banko Unicredit, najtesnejši sodelavec dr. Franceta Arharja.
