Lokalni krjavlji so se pred desetletji že merili in seveda včasih tudi po lovsko ali ribiško napenjali z zgodbami, kako so hitro in najhitreje od drugih prišli iz Završnice do Valvasorjevega doma. Še preden se je dom pod Stolom, ki ga upravlja Planinsko društvo Radovljica, pred leti prelevil v udobja polno postojanko, pred tem je bil bolj kot ne socialistično planinsko zbirališče, so se že pojavljali pohodniki, ki so skorajda vsak dan rinili navzgor.
Dom stoji na višini 1181 metrov in je idealno izhodišče za naskok na najvišji vrh Karavank – Stol. Trenutno je zaradi zimskih razmer hribolazenje nanj odsvetovano do pomladi, zatorej se tisti, ki se kljub snežnemu plesu in hladu želijo podati navkreber, dobijo v Završnici. Z nadmorske višine 640 metrov se po ogrevanju začne besen tempo od vsem poznane velike smreke na pašniku, kjer pot brezkompromisno zavije v breg. Nobenega ovinka ni, niti za ped počitka ne pušča smer naravnost gor temu, ki hoče doseči dober čas, ki je, kot smo pojasnili v uvodu, jako raztegljiv pojem. Po prvi klančini greste par deset metrov skoraj naravnost, potem pa spet v klanec in na nadmorski višini Kranjske Gore je ob poti napis vroče. Seveda je vroče, za vraga, tudi pozimi se že pošteno znoji pod obleko, potem pa po šestdesetih višinskih metrih spet na belem napis žejni. Zafrkavanje tistega s kantico barve, ki je opleskal par skal na poti, se konča nekaj nad 900 višinskimi metri, ko je po tretjem hecu, zaradi zadihanosti ga pravzaprav težko opaziš, konec heca. Sledi zavijanje po poleti blatnem, pozimi pa ledenem dolgem ovinku v desno, naskok direktno še na en breg in preskok čez cesto proti Potoški planini. Smerokazi so umno nastavljeni, tako da pot zgreši samo nepismen pohodnik. Še ena klančina spodobne kakovosti, ovinek in končni sprint v dejansko najbolj zoprn del poti skozi gmajno do doma. Tem, ki ne nameravajo spustiti duše ali vsaj na plan zmetati vsebine želodca, je na voljo manjši zavit del okoli gmajne, ampak tam boste zagotovo izgubili kakšno minuto.
Do Valvasorjevega doma kar petstopetdesetkrat
Žensk v pohodnih čevljih je na tej poti ogromno, lokalci se režijo, da zato, ker hoja v breg naredi napeto zadnjico, ampak kadar so roke deklet na dosegu njihovih nosov, so domorodci pametno tiho. Kolikšni so časi najbolj napetih in posebno natreniranih vzpenjavčkov in vzpenjačic, se nismo lotili raziskati, smo pa brskali po zgodovini, kolikokrat na leto se je kdo podal navzgor in v vpisnih knjigah videli podatke, da je recimo 2007. Ivan Slamnik prišel do Valvasorjevega doma kar petstopetdesetkrat (s številko: 550) v enem letu. Lanski rekorder Kasim Nuhanović je prišel do doma tristosedeminsedemdesetkrat, med damami je lanska rekorderka Ivanka Udir z 242 vzponi.
Letos je premierno oskrbnik doma Aleš Štefe, ki gorovja pri nas in v tujih deželah precej dobro pozna, tudi na odpravah na Huascaran v Peru in dvakrat na Kavkaz na Pik Lenin je šel. Sto dni je mimo, odkar je prevzel vodenje doma skupaj s prijetno posadko sodelavk, in trenutno je pod pol metra snega, ki še naletava. »Kljub temu mi ni dolgčas, vsak dan dobim družbo pohodnikov,« pove Tržičan, ki dodaja, da so ga v začetku hoteli prestrašiti z natolcevanjem, da se bo težko našel z domačini: »Ravno obratno je, takoj smo spletli trdne vezi in že po vpisni knjigi vzponov je videti, da se obisk še povečuje.« Štefe nam je, preden smo se podričnili v dolino, povedal, da bo kmalu urejena cesta za ljubitelje sankanja, hkrati nas je povabil na nočni februarski pohod, ki ga organizira PD Radovljica.
Pot, po kateri smo se vračali, je, čeprav snežena in ponekod ledena, ob ustrezni opremi in obutvi primerna za ljubitelje pohajanja v hribe vseh starostnih obdobij. Hkrati je zgažena pot varna, ne preveč zahtevna pa postane takrat, ko se iz glave izbije želja loviti minute v boju z lokalnimi brzovzpetniki, ki so ob vsakodnevnem lazenju proti Valvasorjevemu domu postali na moč simpatična druščina pozitivno usekanih odvisnikov od zdravega gibanja.
