Škofjeloški pasijoni
 v Nadinih kostumih

ŠKOFJA LOKA – Ob letošnji veliki noči je mesto na sotočju Poljanske in Selške Sore znova v znamenju monumentalnega pasijona, ki ponazarja Kristusovo trpljenje in druge svetopisemske prizore. Med bivanjem v Škofji Loki ga je v letu 1721 po predlogah še starejših pasijonskih procesij v večinoma prostih verzih napisal kapucin Lovrenc Marušič. Rojen leta 1676 v Štandrežu pri Gorici je znan tudi kot Romuald Štandreški. Škofjeloški pasijon je troje v enem: najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, najstarejša ohranjena dramska režijska knjiga v Evropi ter največja gledališka predstava na prostem v Sloveniji. Razglašen za živo mojstrovino državnega pomena kandidira za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Letošnji uprizoritvi lahko ulovite še v soboto in nedeljo po veliki noči. Naslednjič bo pasijon čez šest let. Tedaj po tihem upajo celo – na papežev obisk.

Atelje vladi čez cesto

Baročna dramatična procesija s 15 prizori ter množičnostjo – samo za igralce so imeli pripravljenih 278 kostumov, sodelovali pa so tudi cehi loških kovačev, lončarjev, zidarjev, čevljarjev, pekov, mesarjev in krojačev, meščani, kmetje, javni spokorniki – je že takoj ob nastanku dajala mogočen vtis. O globokem čaru, ko se predstava vsakič prelije v neponovljivi živi dogodek, pričajo tudi soustvarjalci vseh sodobnih postavitev v letih 1999, 2000, 2009 in letos. Število nastopajočih ni zabetonirano, letos se jih pod režijsko taktirko Milana Goloba (z dolenjskega Rateža) čez prizorišča podaja največ doslej, kar 928. Večina prihaja iz Škofje Loke, Selške in Poljanske doline ter Sorškega polja. Marsikdo tudi od drugod. Tako denimo iz Ljubljane Nada Slatnar, kostumografka vseh sodobnih pasijonskih uprizoritev, ki s ponosom prida, da ji pri obsežni nalogi pomaga tudi hči Jasmina. Iz rojstnega Tržiča je šla Nada na ljubljansko žensko obrtno šolo, od tem pa leta 1962 za organizatorko kostumske opreme v SNG Dramo in opero, kjer je ostala do 1998.

Največ je delala z Alenko Bartl: »Od nje sem se tudi največ naučila.«

Na tej podlagi je marsikaj dodala še sama ob sodelovanjih predvsem pri dodatnih programih. Tako ji je denimo na gledališkem odru Lojze Rozman kot režiser zaupal kostumografijo v dramatizaciji Proustovega Swanna, na opernem pa v komornem glasbenem gledališču z mladimi pevci dr. Henrik Neubauer. Lepo sta se ujela z Vladimirjem Žerdinskim v ljubljanski postavitvi Borisa Godunova: »Da ga razumem, kako on misli, je večkrat dejal. Pri tej uprizoritvi sem veliko dala in tudi dobila.«

V atelje so si prihajali izposojat kostume iz ljubiteljskih gledališč pa tudi iz poklicnega Stalnega slovenskega gledališča v Trstu in ljubiteljskega gledališča iz Šentjakoba v Rožu. Tako so se gledališčniki spoznavali in bogatili med seboj. Po kostume je v atelje – gledališke delavnice na Prešernovi 13, kjer je natanko nasproti vladne palače delala Nada – prišel tudi Lojze Stražar, režiser in duša poletnega gledališča na Studencu pri Domžalah. Pa prvi pasijonski režiser Marjan Kokalj: »Pri nas si je izposojal kostume že prej za manjše predstave po Selški dolini.«

Ob teh srečanjih so se spletali pogovori, izmenjevanje zamisli. Nada je bila vedno pripravljena pomagati: »Pri vsaki predstavi so za idejo največje delo nabava materiala, kroji, izdelava kostumov, sodelavci, ki to naredijo. Kot organizatorka kostumografske opreme, kar je bil uradni naziv mojega delovnega mesta, sem vse to po svojih močeh pomagala povezovati.«

Pasijonstvo 
iz roda v rod

Nada si je, seveda skupaj z Bartlovo, prve izkušnje s pasijonskimi kostumi nabirala v 80. letih pri koroškem pasijonu v Kostanjah.

K škofjeloškemu jo je povabil Kokalj: »Ko smo začeli zares, smo se zbrali v dvoranah nad krčmo Pri Miholu. V to hišo sem prinesla kar nekaj skic po skupinah za Jude, apostole, hudiče, okostnjake, Adamove otroke, vse do cehov in grenadirjev. Režiser je povabil zraven tudi Maro Tavčar, predsednico škofjeloških oblačilnih mojstrov in mojstric.«

Z režiserjem sta nato obiskovala tovarne: »Vodila sem naju tja, kjer sem vedela, da imajo potrebne materiale za kostume.«

Poleti 1998 je poskusne kostume šivalo 14 šivilj in 2 krojača, eden od njiju, Franc Habinger, celo iz Maribora: »Septembra smo se zbrali in se po pregledu narejenega dogovorili, kaj dodati ali odvzeti. Čevlje sta naredila Janez Slatnar in Jože Potočnik.«

Navdušenje vseh je bilo nepopisno: »Česa takega dotlej še nisem srečala. Še letos so me mnogi, ko so prihajali v pasijonski tabor, pozdravljali: 'Joj, gospa, kako sem vas vesel!' Veselje in ponos prvih pasijoncev prehajata tudi na nove, mlade moči.«

Pasijonstvo gre iz roda v rod: »Otrok, čigar mati, tedaj še dekle, je v prvem pasijonu nastopila kot angel, zdaj sodeluje kot Adamov otrok.«

Medtem ko v drugi uprizoritvi pasijona v letu 2000 pri kostumih skoraj ni bilo sprememb, jih je bilo leta 2009, ko je režiral Borut Gartner, že kar nekaj: »Nekatere smo zamenjali z bogatejšimi baročnimi.«

Sprememb je letos še več, nekatere je narekovalo življenje samo: »Isti bobnarji, ki so bili tedaj fantiči iz glasbene šole, so zdaj postavni mladeniči – seveda smo jim morali narediti nove kostume.«

Drugim spet novih ni treba: »Samsonom, ki so bili že takrat zreli možje, smo iste le obdelali s slikarsko patino. Rezultat je, da so videti mnogo bolje kot prej.«

Angelske kostume, ki so se po treh sezonah že po malem trgali, so obnovili s trpežnejšimi. Okostnjaki in hudiči imajo skoraj neuničljive kostume (iz lycre, ki se ne trga), a so jim šivali tudi nove, ker jih je letos precej več. Nada povzame: »Občudujoče zrem navdušenje generacije, sodelujoče pri prvem pasijonu, kako se znova veseli sodelovanja, in da enako navdušenje prevzema mlade, ki šele pristopajo. Dotaknilo se me je, med drugim, opravičilo fantiča, ki po končani predstavi ni mogel počakati na skupno fotografiranje, ker je moral pohiteti domov pomolst krave... Dolžnost, ki jo ob svojih obveznostih vsi povsem ljubiteljsko sodelujoči čutijo do pasijona, človeka res prevzame. Med nami se je stkalo prijateljsko, odkrito veselje. Najbolj se pokaže, ko se po letih premora znova snidemo. Z veseljem sem zraven, hvalabogu.«