Sivčeve knjige bi segale višje od Mont Blanca

LJUBLJANA – Ivan Sivec je eden tistih, ki so jim vile rojenice v zibel položile ljubezen do leposlovja. Že od malega je oboževal slovenščino, v šoli je rad pisal spise, tako kot njegov oče je veliko bral. Nič čudnega, da so se mu besede vselej z lahkoto zbirale v stavke, ti pa so se prelivali v reportaže, romane, pripovedi, biografije in potopise. Natisnili so že več kot 335.000 izvodov njegovih del. Stotrideseto je posvetil spominu na Slavka Avsenika, kmalu pa bo izšlo še pet zgodovinskih romanov o celjskih grofih, ki so njegovo življenjsko delo.

Brez pretiravanja lahko zapišemo, da če je bil Slavko Avsenik glasbeni fenomen, je Ivan Sivec knjižni fenomen časa, v katerem živimo. Temu ugovarja, a na to kažejo dejstva, saj je pravkar izšla njegova 130. knjiga Viharnik vrh gora. V njej je opisal svoje spomine na Slavka Avsenika, kralja narodno-zabavne glasbe, ki je Sloveniji in svetu dal neprecenljivo glasbeno zapuščino. In to le tri mesece po njegovi smrti, ki je odmevala tako doma kot v tujini. Le teden pred tem je izšla Sivčeva 129. knjiga z naslovom Silvestrski poljub smrti, v kateri opisuje izkušnjo hčerine družine v eni od planinskih koč, ki se je pred leti za las izognila tragediji, ko je nanje prežal smrtonosni ogljikov monoksid. Na izid čaka še pet njegovih del, ki so že napisana. Gre za pet knjig o grofih Celjskih, ki bodo svojevrstni zgodovinski presežek. »Grofje Celjski so moje življenjsko delo. Za to sem res garal in imel eno leto priprav, dve leti sem jih pisal. Vsaka od petih bo imela 300 strani,« razkrije Sivec. In brž pristavi, da je bilo o celjskih grofih in knezih le malo znanega.

Hrvaški Krk napol slovenski

»Marsikdo ne ve, da so imeli državno kneževino, torej svojo državo v 15. stoletju, vse od Žovneka, kjer se je začelo, šele pozneje so sedež preselili v Celje,« razkriva pisatelj. In še, da je obstajala le kronika Celjskih, ki jo je napisal eden od patrov, verjetno minorit. »Sam pa sem se pisanja lotil z zvijačo in se domislil, kot da so tega minorita vrgli v zapor na celjskem gradu in mu zaukazali, naj zanje piše kroniko. A tako, da bo grofom všeč. Toda bil je malo pod vplivom hudička in je pisal dve. Eno uradno, ki bi bila všeč oblastnikom, in drugo za ljudi. Zato je v teh knjigah veliko ljubezni in vsega drugega, kar se je dogajalo ob tem. Prvi dve bosta izšli januarja, drugi dve jeseni prihodnje leto in potem še ena 2017., tako da bo v dobrem letu izšlo vseh pet,« še doda Sivec, ki je glavnino napisal na otoku Krk, ki je bil nekdaj, vsaj večji del, prav tako v lasti Celjskih.

»Celjski grof Friderik II. se je namreč poročil z Elizabeto Frankopansko in si z ženitvijo pridobil več obmorskih krajev, med drugim tudi dobro polovico Krka,« izpostavi avtor, ki trenutno zbira in ureja le še fotografije. Prizna, da ga je pisanje nekoliko utrudilo, zato si bo vzel čas za počitek. A peresa še ne bo odložil, le tempo bo upočasnil.

»Zdaj se umirjam,« pove človek, ki je zadnji dve leti po 14 ur na dan ustvarjal svoje življenjsko delo. »Pisanje je zame kot mamilo. Za vsako knjigo, ki ima 300 strani, je bilo od 1000 do 1200 strani priprav. Ob tem sem prebral še okrog sto različnih virov, knjig, dokumentov in bil kar naprej v Pokrajinskem muzeju Celje. Odličen poznavalec Celjskih je tudi Franci Kralj iz Braslovč, ki me je ves čas usmerjal in mi veliko pomagal, prav tako sem hvaležen knjižničarkam, ki so nenehno brskale po arhivih,« pove pisatelj, ki je spisal že toliko del, da bi, če bi jih zložili drugo vrh drugega, presegla 4810 metrov, kolikor je visoka gora Mont Blanc.

Napisal 
tudi himno

»Slovenci so hvaležni bralci, še posebno zgodovinskih romanov. Tudi zato, ker teh ni veliko. In fino je, da ljudje nasploh veliko berejo, saj to pomeni, da niti moje delo ni zaman. Raziskave kažejo, da je takšnih kar 87 odstotkov,« pove Sivec, čigar dela si v povprečju vsak dan v knjižnicah izposodi okoli 140 bralcev. A ne piše le knjig vseh žanrov, temveč tudi besedila. Ustvaril jih je 3000, samo za Avsenike 89.

Ker se je zadnje čase intenzivno posvečal pisanju, pa na leto nastane le še kakšnih od pet do deset. »A imam še nekaj poetičnih, ki bodo prišla na dan,« zagotavlja sogovornik, ki je prva besedila spesnil za Franca Flereta, šele pozneje za Avsenike in mnogo drugih. Prav tako je njegovo besedilo za skladbo Viharnik vrh gora, ki je himna občine Radovljica. »Marsikaj smo doživeli, marsikatero poleno je priletelo pod noge, marsikje nas niso razumeli, pa vendar smo obstali. Ne samo mi, temveč mi vsi, naša pesem, naša glasba, Slovenci sploh... A se ti ne zdi, da smo kot viharnik vrh gora?« je Slavko Avsenik nekoč pobaral Sivca, ta pa je spisal besedilo skladbe, in tak je zdaj naslov zadnje knjige. Avsenik in Sivec sta bila iskrena prijatelja, ki sta se pogosto srečevala tako v Slavkovi dnevni sobi v Ljubljani kot tudi v njegovih rodnih Begunjah, kjer je Slavc, kot so ga klicali domači, pogosto sedel za klavir. »Kadar koli mi je kaj zaigral, vedno se mi je njegova glasba zdela nebeško lepa. In ta gorenjska glasba, v tujini oberkrainer, je fenomen, in temu zvenu se želijo približati mnogi, zato ga je vredno ohranjati,« meni Sivec, ki je spomine na srečanja z Avsenikom kot tudi prve odzive novinarjev na vest o njegovi smrti zbral v svoji 130. knjigi.

Ob predstavitvi je presenetil še z novo skladbo z naslovom Našemu kralju, za katero je napisal besedilo, melodijo pa je ustvaril Rudi Šantl in jo na predstavitvi knjige tudi premierno zapel. V teh dneh bo nastal še videospot. In kdo ve, morda bodo Begunje, po zamisli arhitekta Janeza Urbanca, nekoč res dobile novo podobo in postale evropsko središče glasbe. Glasbeno šolo Avsenik, v katero zahajajo tisti, ki se želijo kar najbolj približati Avsenikovemu zvenu, že imajo.