MADONNA DI CAMPIGLIO – »Tisti november je bil še posebej slabe volje: nebo nad dolino je zaklenil z oblaki, svojo žalost je zalival z dežjem. Dež ponoči in podnevi, dež na polja, drevesa in strehe, na kamne in ceste, dež na ljudi in živali,« se je v knjigi Sanje nikoli ne umrejo obdobja tik pred sodnim dnem spominjal njen avtor Jani Mlekuž. Kot pravi, glavni igralec v knjigi ni plaz, temveč ljudje in dolina, plaz je le ena epizoda, ki ljudi in doline nikdar ni uničila. Ložani so odtlej še bolj strnili vrste; vsako leto se poklonijo tistim, ki jih je pokopal plaz.
Junakinja Liza
Pod Stožami se je sredi novembra 2000, le dve leti po katastrofalnem velikonočnem potresu, v dveh dnevih sprožil in v obliki drobirskega toka prizadel štiri kilometre oddaljeni Log pod Mangartom. Petnajstega novembra je po strugi zdrsnil sprva do Mlinča, prav nihče pa ni mogel slutiti, da bo milijonkubična gmota že v noči na 17. november spet zarjovela in se po strmi strugi Predelice tako katastrofalno razlila v Log.
Posledice plazu so bile srhljive: uničenih je bilo več hiš, umrlo je sedem ljudi! Log pod Mangartom se je v tistem poslovil od Zlatice Kavs iz Trente, ki je le dva meseca pred tragedijo tam najela hišo, pa Marjana, Antonije, Ide, Viktorja, Marije ter Elizabete, prav vsi Černuta! Černute so tam tako znani, da imajo v dolini poseben sloves, niso sicer vsi v sorodu, a se dajo potegniti povezave. Černute so tukaj že vse od nastanka vasi.
Celo nesrečna Zlatica bi, kot smo izvedeli, postala Černuta, saj jo je nameraval eden od Černut vzeti za ženo. Najbolj pa smo si v tistem peklu gotovo zapomnili Elizabeto, najstarejšo, ki jo je plaz odnesel tja nekam proti Soči, v nerazpoznavno planjavo blata, kamenja in vejevja. Liza, kot so jo klicali, je tiste dni ravno praznovala 96. rojstni dan. Tik pred morilskim plazom je bila še na televiziji, zatrjujoč, da se ona že ne bo umaknila. Nikoli ne bomo pozabili njenih besed »Pa saj ne moremo zmerom živeti!« Liza je preživela prvo pa drugo vojno, narava je bila tisto noč premočna. »Prvo noč sem prespala pri sorodnikih, danes pa ne bom več!« so iz nje drle junaškost, trdoživost in upornost, neskončna pripadnost svojemu domačemu kraju, ki ji ni dovolila umika. »Najbolje se počutim doma, kjer nisem prav nobenemu v napoto. Umrla bom kar v svoji hiši,« je slutila, »in če me odnese voda, vsaj krste ne bo treba kupovati!«
Kmalu zatem se ji je prišla na grob poklonit še njena leto dni mlajša sestra, odtlej Marija Slovenije ni več videla.
S trebuhom za kruhom
Obe, Liza in Marija, prva rojena 15. novembra1904, druga pa 23. decembra 1905, sta bili rojeni v vasici Strmec na Predelu, v revni delavski družini, staršem Mariji in Francu Venclju. Že v njunem otroštvu so se preselili v Log pod Mangartom. Imeli sta še mlajša brata, Fridija in Mirka. Tik pred Marijinim rojstvom, leta 1905, so zaradi potreb po odvajanju vode iz rabeljskega rudnika zgradili znameniti Štoln, iz nemške besede Stollen, kar pomeni jašek oziroma predor. Kmalu po odprtju so ga začeli loški rudarji, med njimi njun oče, uporabljati za bližnjico na delo. Sestrici, Liza in Marija, sta otroštvo preživeli še v miru, mladosti pač ne, prva svetovna vojna je bila že za ovinkom; ko se je Štoln, ta petkilometrski predor, prelevil v strateško izredno pomembno transportno žilo, ki je omogočala najvarnejši pretok vojaške opreme in vojakov na soško fronto. Žrtev takrat vsesplošne revščine je bil tudi njun oče...
Obe dekleti sta morali tako že zelo zgodaj s trebuhom za kruhom. Liza je šla služit h kmetom v Bovec, Marija v neko idrijsko gostilno. Tu sta se njuni poti razšli. Obiskovali sta se, to že, toda medtem ko je Liza ostala doma in ohranjala nit z domačo in rodno grudo, je Marijo vse močneje srkal laški svet.
Prek Milana v Madonno
Marija se je v Idriji naučila izvrstno streči. In ko je postala polnoletna, jo je neka prijateljica iz domačih logov, ki je delala kot služkinja v Milanu, povabila prav tja. V mesto mode. In je šla. Sprva je delala v gostilni in ves zaslužek, 20 lir na mesec, pošiljala domov. Tam je spoznala domačina, Alessandra Maggija, ki je bil prav tako natakar, in prevzela njegov priimek. V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta zbrala že toliko, da sta lahko v središču Milana odprla lastni kavabar. Sočasno se jima je rodil edinorojenec Elio. Marija je bila že vdova, ko je njen sin v šestdesetih prejel imenitno ponudbo iz mondenega smučarskega zimovališča, Madonne Di Campiglio, ki se je ravno takrat začelo razvijati, Elio, kot inštalater centralnih napeljav, pa je bil seveda kot naročen. Všeč mu je bilo, tam je spoznal bodočo ženo in oskrbnico hotela, k sebi, v nov svet, tam med Dolomiti, pa povabil še mamo. Marija je prodala vse v Milanu ter se preselila k sinu, in dokler je zmogla, pomagala nevesti. V Madonni di Campiglio, kraju velikih uspehov slovenskega smučanja, se je izjemno dobro znašla in se trentinski regiji zapisala, pazite, vse do danes!
Marija Vencelj, poročena Maggi, je namreč do svojega 102. leta še vedno živela v majhnem stanovanju, in to povsem samostojno, hodila k maši in v trgovino, leto dni po smrti svojega sina, leta 2006, pa odšla v dom, v nekaj kilometrov oddaljeni Pinzolo. Tudi tam se, kot pravi, odlično počuti, še vedno gre rada na krajše izlete, na sprehode, na sladoled poleti.
Devetdeset let zdomstva
»Izgleda, da sem tako žleht, da me niti Bog neče vzet!« se je zadnjič nasmehnila svoji trdoživosti. »Teta ni bila nikdar bolna! Nikdar!« pa nam je zaupala njena nečakinja Lili Lesjak iz Tolmina. »Še vedno ne jemlje zdravil, resda nekoliko slabše sliši, je pa še vedno neverjetno bistra!« Svojci iz rodne Slovenije jo hodijo redno obiskovat, takrat italijanščino brž zamenja za slovenščino. »Slovensko še vedno znam!« pove vsakomur, tudi italijanskim novinarjem. »Saj tudi misli v slovenščini!« podčrta Lili. Marija je izjemno uglajena gospa, rada ima čisto, rada ima red, »kadar jo pride kdo obiskat, takoj pozove frizerko!«
Tik pred božičem so ji priredili veliko rojstnodnevno zabavo, za fantastičnih 108 let! Začelo se je z mašo, ki jo je vodil don Mario Bravin, v dar je dobila betlehemsko luč, zatem je prišla na vrsto še torta. Takrat so ji pritekle solze. »Dobro se počutim in vesela sem, da praznujem toliko let!« je nagovorila vse prisotne. »Veste, vedno sem živela preprosto, veliko delala, nikoli kadila, pila ali veliko jedla.« In še: »Ko bo Bog prišel pome, se ne bom bala, sem pripravljena.«
V Italiji Marija Vencelj Maggi živi že dolgih 90 let!
Ko je živela še njena sestra, je k njej v Log prihajala vsako leto, za cel mesec. In če kaj Marija pogreša, pogreša domače in svoj rodni kraj. Najbolj pa svojo sestrico Lizo. Ki bi živela nemara ravno tako dolgo, če ne bil bi takrat tisti november... tako slabe volje.
