Šest sinov v šoli,
 mamica doma umrla

MARIBOR – Minule dni je slovensko javnost pretresalo dogajanje v Unicefu, ki je v širši javnosti ter pri marsikaterem sodržavljanu zbudilo seme dvoma o dejavnostih, ki očitno znajo biti različno dobrosrčne. Toda večina organizacij veliko stori tudi za slovenskega človeka; rojaka, ki je tako ali drugače potreben pomoči po težki življenjski preizkušnji. Časi so težki, a za ene še bolj. In težko se sliši zgodba 48-letnega Branka Breganta, ki je lani postal oče samohranilec s šestimi otroki – šestimi sinovi. Njihova mati in njegova žena Majda je pri 45 letih umrla zaradi zahrbtnega raka. Živijo na kmetiji ob avtocesti v Orehovi vasi, v najstarejši hiši daleč naokrog, ki je po nekaj pogledih še vedno videti precej borna. Živijo v upanju, da bodo lahko počasi naredili za velikost družinice primerne bivalne razmere in nadaljevali davno opuščeno sanacijo. Ta se je ustavila, ko se je Branku in Majdi v njunih 30 letih zakona rodil Blaž, prvi izmed šestih sinov. Sledili so Benjamin, Bernard, Bine, Borut in Bert, najmlajši, ki je prvošolec. Pozorni bralci so nemara opazili, da se vsem Bregantovim imena začenjajo z isto črko. Kako to? »Če hočeš preprosto živeti, rabiš par osnovnih dogovorov, potem pa je stvar preprosta. Z Majdo sva se dogovorila: če bodo fantki, jim bo ime na B, če bodo punčke, pa na M. Nato nama je na moški strani skoraj zmanjkalo imen,« se pošali oče.

Šestkrat B!

Bregantovi niso klonili pod težo usode niti ostali sami; babica – šteje jih že 88 – pomaga, a ni edina: »Neka gospa malo čisti, pomete, malo je z otroki; ta gospod ima prikolico, ki jo skladiščim, in pomaga ... Imamo skupnost, kjer se nas 50 usede po desetkrat na leto.« Ko govori, sedimo za tremi velikimi lesenimi mizami na dvorišču kmetije, ki ima še staro kaščo in hlev. Tudi otroci odraščajo znotraj teh miz, srečanj in lokalne skupnosti, ki jim pomaga. Branko proces opiše takole: »Poskušamo sami reševati svoje težave, ker jih vidimo. Tu gor je ena gospa, ki je sama na svetu. Zadnjič je izgubila zavest. Zgrabil sem jo in odpeljal na urgenco. Ti težavo zagotovo opaziš prej kot uradna služba.« Danes pokojno ženo Majdo opisuje kot žensko s karizmo, ki je imela lasten računovodski servis: »Ona je poklicala ženske ven, pa se jih je 15 peljalo nekam. Zdaj mi njene kolegice pravijo, kako jo pogrešajo.« Še bolj jo pogreša šest fantov, ki so ostali brez mame. Kako so otroci preživeli, ko je odšla? »Absolutno racionalno,« pravi Bregant. »Majda jim je vse razložila v treh mesecih. Nato so eno jutro, preden so šli v šolo, zadnjič govorili z mamico. Zatem je padla za pet ur v komo, in ko so prišli nazaj, je ni bilo več.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Družina za zgled