NAGRADE

Sedem desetletij Prešernovih nagrad

Objavljeno 05. februar 2017 22.45 | Posodobljeno 05. februar 2017 22.45 | Piše: Staš Ivanc

Leta 1949 so jih podelili največ – kar 37. Sprva so jih podeljevali tudi za dosežke v znanosti, od leta 1961 pa le še v umetnosti. Prešernovo nagrado sta doslej zavrnila le Janez Menart in Svetlana Makarovič, manjkalo pa ni niti drugih zapletov in zdrah.

Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prve nagrade – tedaj še za znanost in umetnost – so bile podeljene leta 1947, na dan slovenskega kulturnega praznika. Predlagatelji so bili Društvo slovenskih književnikov, Glasbeni svet pri ministrstvu za prosveto, Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov ter Akademija znanosti in umetnosti. Leta 1955 so bile nagrade poimenovane po Francetu Prešernu, zakon pa je razširil tudi bazo potencialnih predlagateljev in ustanovil Prešernov sklad.

Zakon o Prešernovih nagradah se je nato še večkrat spremenil. Že leta 1956 je natančneje opredelil znanstvena področja, največja sprememba pa je bila sprejeta leta 1961; odtlej so namenjene samo še umetniškim delom, razdeljene pa so na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Število nagrad se je nato spreminjalo do leta 1981, ko je zakon dovolil največ tri Prešernove in največ deset nagrad sklada, zakonska sprememba iz leta 1991 pa je njihovo število še zmanjšala, in sicer na največ dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. Trenutno je v pripravi nov zakon, ki v sedanjem osnutku uvaja še priznanje Prešernovega sklada, namenjeno perspektivnim mlajšim ustvarjalcem.

Širok nabor nagrajencev

V zgodovini najbolj izstopa leto 1949, ko so podelili kar 37 Prešernovih nagrad. Med nagrajenci je bil tudi sloviti arhitekt Jože Plečnik, in sicer »za projekt monumentalne palače Ljudske skupščine LRS in za vrsto spomenikov NOB pri nas, v Splitu in Kraljevu«. Tega leta je Prešernovo nagrado dobil tudi pisatelj France Bevk za mladinsko povest Tonček. Med dobitniki se je znova znašel že čez pet let, tedaj za življenjsko delo.

Ker v tistih časih Prešernove nagrade še niso bile omejene le na umetnost, je bil spekter nagrajencev precej širok. Plodnega leta 1949 je Feliks Lobe prejel nagrado »za uspešno izvršitev važnih originalnih konstrukcij ter za ustanovitev in dograditev strojnega instituta«, Milan Goljevšček »za izvrševanje modelnih poskusov za hidrocentralne, kar je velikega pomena za izvajanje petletnega plana ter za izgradnjo vodogradbenega laboratorija«, Srečko Brodar »za pomembne rezultate odkopavanj paleolitičnih najdišč, zlasti v Betalovem spodmolu pri Postojni« ter Igor Tavčar »za učbenik o notranjih boleznih, ki je zidan na avtorjevih lastnih izkušnjah in opažanjih ter vsebuje sodobne pridobitve interne medicine«. Leta 1954 je Prešernovo nagrado prejel celo matematik Josip Plemelj, dve leti pozneje pa zoolog Jovan Hadži.

Manjkali niso niti politiki, denimo Edvard Kardelj, za Titom drugi najvišji funkcionar v nekdanji Jugoslaviji, ki je leta 1958 prejel Prešernovo nagrado za knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Med nagrajenci je bil leta 1964 tudi politik in pisatelj Edvard Kocbek (za pesniško zbirko Groza). Od najbolj znanih nagrajencev nekako kar ne moremo mimo vsestranskega Franeta Milčinskega - Ježka, pesnika Cirila Zlobca in pisatelja Borisa Pahorja, a vseh, žal, ne moremo naštevati.

Spori in incidenti

Kot je v drugi polovici 90. let ob izdaji jubilejnega zbornika Petdeset let Prešernovih nagrad zapisal France Vurnik, tudi član komisij in žirij za Prešernove nagrade, je »proces izbiranja, ki se je delovno izoblikoval prek komisij in upravnih odborov, seveda kar praviloma vključeval ob estetskih kategorijah tudi stanovske, generacijske, nemara tudi klanovske, skupinarske in seveda politične, partijske in strankarske. Temu se ni bilo in se verjetno tudi v prihodnje ne bo mogoče izogniti, pa naj gre za izbor posamičnih nagrajencev kot za razmerja med umetnostnimi področji.«

Ob nagradah so se pogosto pojavljali tudi kritike in nasprotovanja določenim izborom upravnega odbora Prešernovega sklada. Leta 1971 so iz Društva slovenskih pisateljev protestirali, ker upravni odbor ni upošteval njihovih predlogov za nagrajence, nekaj let pozneje pa je eden od snovalcev Prešernovih nagrad, dramaturg, esejist in politik Josip Vidmar, izjavil, da se je koncept nagrad »popolnoma izrodil«. Leta 1979 je pesnik Janez Menart kot prvi dotlej zavrnil Prešernovo nagrado, češ da bi jo lahko prejel že prej, kritiziral pa je tudi določene člane komisije in prejšnje nagrajence.

V novem tisočletju je bila zagotovo najodmevnejša poteza pisateljice in pesnice Svetlane Makarovič, ki je leta 2000 na podelitvi v Cankarjevem domu zavrnila Prešernovo nagrado, ker jo je zmotil sonagrajenec, teolog Marko Ivan Rupnik, ki je bil nagrajen za mozaik v vatikanski kapeli Odrešenikove matere in ga je upravni odbor Prešernovega sklada izbral mimo mnenja strokovne komisije. Čeprav se je pisalo, da se denarnemu delu nagrade ni odrekla, denarja ni nikoli prevzela. Zgodba se je v javnosti spet pojavila devet let pozneje, ko je Makarovičeva na ulici zmerjala in oklofutala novinarja Marijana Zlobca zaradi pisanja o njeni zavrnitvi nagrade.

Leta 2014 smo doživeli manjši škandal, ko se je upravni odbor Prešernovega sklada odločil, da eno od nagrad Prešernovega sklada podeli Jožetu Možini za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj. Strokovna komisija ga namreč ni uvrstila v svoj izbor, zato so člani komisije za scensko umetnost protestno odstopili. Glavni očitek je bil, da sploh ni šlo za dokumentarni, ampak za reportažni film. Brez zapletov ni šlo niti lani, ko je režiser državne proslave ob podelitvi nagrad Marko Bulc upravni odbor Prešernovega sklada obtožil cenzure in vmešavanja v njegovo delo.

Morda bi vse skupaj lahko sklenili s komentarjem legendarnega skladatelja Mojmirja Sepeta ob podelitvi nekih drugih nagrad: »Nagrade so starostni pojav kot hemoroidi. Prej ali slej jih fašeš.«

Študentske Prešernove nagrade

Prešernove nagrade vsako leto podeljujejo tudi fakultete in umetniške akademije, članice Univerze v Ljubljani. Imenujejo se študentske Prešernove nagrade in univerzitetne Prešernove nagrade, podeljene pa so najboljšim študentom, tako na področju umetnosti kot znanosti. 

Letošnji nagrajenci

Novi upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga vodi režiser in pisatelj Vinko Möderndorfer, je javnosti že sporočil imena letošnjih nagrajencev, saj da skrivnostnost, ki so ji bili zavezani nekoč, nima smisla. Nagradi za življenjsko delo bosta prejela pisatelj in prevajalec Aleš Berger in slikarka Metka Krašovec, nagrade Prešernovega sklada pa skladateljica Nina Šenk, multiinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač, pisateljica Mojca Kumerdej, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, stripar Tomaž Lavrič ter arhitekti iz Arhitekture Krušec. Slovesna podelitev, ki jo bo po navdihu Prešernovega verza Pevcu zmeraj sreča laže režirala Neda R. Bric, bo na predvečer kulturnega praznika v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Kot zanimivost lahko omenimo, da je za letošnje nagrade prišlo rekordno malo predlogov: štiri za Prešernovi nagradi in osem za šest nagrad Prešernovega sklada. 

 





Deli s prijatelji