S hčerko nimata niti za topli obrok

CELJE – Koliko je vredno življenje, ko iz dneva v dan ne veš, kaj boš naslednjega dal v lonec? Koliko sploh še velja upanje pri iskanju odrešilne zaposlitve, ko skoraj ne verjameš več, da je zate še kaj možnosti? Se je vredno truditi vsaj za otroka, da bo v šoli in družbi čim manj občutil socialno razliko od vrstnikov? Vsa ta vprašanja in še mnogo drugih si zastavlja 43-letna Celjanka Jožica Aškerc. Vse je še nekako šlo do takrat, ko je ostala brez službe in se razšla s partnerjem, očetom sedemletne Katje. Potem je šla njena pot samo še navzdol.

»Nazadnje sem delala za gostinca Zvoneta Štormana na Gradu Tabor v Laškem. Pred približno petimi leti sem izgubila službo, razšla sem se s partnerjem in s hčerkico sva se zatekli v materinski dom. Prej smo bivali pri njegovih starših. Zatem mi je na pomoč priskočila mama, da sem lahko najela stanovanje, kjer sva s Katjo ostali do decembra lani, ko sva se preselili v socialno oziroma neprofitno stanovanje Pod Gabre v celjsko sosesko Nova vas.« Jožičina stiska se je povečala z uveljavitvijo tako imenovane Vizjakove socialne zakonodaje. Do februarja so vsi papirji in odločbe, ki jih je dotlej prejela, še veljali, marca pa je ostala brez vseh prejemkov. »Nič me niso obvestili, kar usahnil je vir. Prejemala sem tudi subvencijo za plačevanje najemnine, tudi to so mi vzeli. Sem se pritožila, a do danes še nimam odgovora.«

Katja si najbolj želi na morje

Jožica je tako ostala brez subvencij in z zmanjšano socialno pomočjo. »Zdaj prejemam le 150 evrov, ker so v odločbi upoštevali 200 evrov preživnine za Katjo. Moram priznati, da je oče korekten in redno plačuje, včasih tudi vnaprej, kadar hči nujno potrebuje. Dobim še 114 evrov otroškega dodatka.« Računica se pri 300 evrih stroškov ne izide brez doslednega obračanja vsakega evra, Jožica si pogosto trga od ust, da hčeri omogoča kolikor toliko dostojno otroštvo. O svojih stiskah težko pripoveduje, a kaj drugega ji v nezavidljivem položaju, ko je postala akutna žrtev redukcije socialnih transferjev, niti ne preostane. O kakšnem avtomobilu lahko samo sanja. V trgovini največ denarja odšteje za živila. »Po opravkih grem z Rogovim kolesom, starim 25 let. Katja si najbolj želi, da bi skupaj odšli na morje.« Tega ne zmoreta, Katja pa brez mamice tja noče, čeprav bi lahko odšla s katero od humanitarnih skupin.

Jožica nadaljuje: »Boli me, ker Katji ne zmorem vsakodnevno zagotavljati toplega obroka. Kadar je pri očetu, pogosto stradam, da lahko ob njeni vrnitvi kaj skuham. Včasih so najina edina hrana sladkarije, ki jih prinese od očeta.« Nezdravo in neredno prehranjevanje sta jima načeli zdravje. Jožico vse bolj načenja sladkorna bolezen, tudi pri Katji se razvija intoleranca za laktozo. Potrebujeta dieto, te pa niso poceni. »Zdravnica mi je svetovala, naj si kar na balkonu posadim solato. Katja bi si lahko pomagala z več gibanja. Morala bi jo vključiti v katero od športnih dejavnosti, toda te seveda niso zastonj.« Katjo veselijo atletika, konjeništvo in judo, med našim obiskom je bila na oratoriju. »Tudi flavto je igrala, a nimam denarja, da bi jo vključila v glasbeno šolo. Prav škoda mi je, res je lepo igrala.«

Rešitev vidi v zaposlitvi, ki jo zaman išče že pet let. »Ne pijem, ne kadim in nikamor ne hodim. Seveda pišem prošnje za službo in se odpeljem na tiste redke pogovore s potencialnimi delodajalci, ki se mi po večini potem lepo zahvalijo in mi pisno odgovorijo, da so izbrali drugega kandidata. Rajši vzamejo mlajšega, saj jim zavod subvencionira prispevke. Po poklicu sem frizerka, naredila sem prekvalifikacijo za ekonomskega tehnika, kar mi je plačal zavod. Zdaj tuhtam, da bi se vpisala na mednarodno fakulteto za družbene in poslovne študije v Celju, toda brezplačnemu študiju navkljub bi veliko raje šla v službo.« Jožičina skrita želja je, da bi lahko do konca opremila stanovanje, kar pa je brez mamine pomoči tako rekoč neizvedljivo.