KISOVEC – »Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kako je, ko se znova rodiš,« s solzami v očeh začne svojo neverjetno življenjsko zgodbo 37-letna Romana Skrinjar Alauf. A če gre zdaj za solze sreče, se je še pred dobrim letom energična in nasmejana Zagorjanka, poročena in mamica dveh deklic, borila za življenje, ki je vsak dan malo bolj odtekalo iz nje. Kar 36 let je živela z boleznijo, ne da bi sploh vedela zanjo. Potem so ji kar naenkrat odpovedale ledvice, dobesedno z danes na jutri je iz normalnega življenja padla v plenice, noge je niso več držale. Dvakrat je padla v komo, pa še pljučnico je dobila. Imela je res neverjetno srečo, da so ravno takrat, ko je njeno življenje viselo na nitki, prišla jetra zanjo in da so jo 26. novembra lani z intenzivne nege odpeljali naravnost na transplantacijo. Zdravnica ji je pozneje povedala, da bi čez dva ali tri dni brez presaditve umrla.
V Sloveniji premalo darovalcev
»To je čisto nov in čisto poseben občutek. Ko sem se zbudila, sem začutila, da na novo živim, da sem se znova rodila. Tega res ne znam opisati. Letos sem praznovala rojstni dan na 26. novembra, in ne na 21. Včasih se mi zdi, da še nisem čisto prava, a po letu in mesecu od presaditve lahko rečem, da sem super. Živim polno in se ne obremenjujem z malenkostmi, saj me je vse skupaj v temeljih spremenilo. Zdaj se še bolj zavedam, kako pomembna sta družina in zdravje, prej pa sem se veliko bolj gnala na službenem področju, saj se mi je zdelo, da moram vse sama narediti,« se veseli Romana, ki je nadvse aktivna tudi pri Slovenijatransplantu. Poudarja, kako pomembno je, da bi se čim več ljudi opredelilo za darovalce organov. Sama se je z možem in hčerkama takoj, ko ji je zdravstveno stanje dopuščalo, odpravila na Slovenijatransplant in vsi skupaj so se opredelili za darovalce. »Kaj več bi lahko naredila? V Sloveniji še premalo ljudi daruje organe, moja jetra so prišla iz Nemčije. Če jih ne bi bilo, me ne bi bilo več na svetu, moji hčerki bi ostali brez mame, mož brez žene.«
Življenje se ji je sesulo
Vse skupaj se je začelo februarja 2016, ko se je začela izjemno slabo počutiti in je bila brez razloga povsem brez energije, izgubila je tudi menstruacijo. »Začela sem bruhati, celo trebuh mi je začel rasti in z možem sva najprej pomislila, da bomo tretjič zibali. A žal ni bilo to,« se spominja prvih znakov bolezni. Sprva je vse skupaj pripisovala stresu v službi, saj je bilo ravno najbolj pestro obdobje za oddajanje bilanc, Romana pa ima svoj računovodski servis. Seveda se je oglasila pri svoji izbrani zdravnici, ta jo je poslala na krvne preiskave, predvsem so kontrolirali ščitnico, a so bili izvidi v mejah normale. Da so izvidi v redu, ona pa da ni, je vztrajala, in nadaljnji krvni testi so zares pokazali, da ima prenizke vrednosti trombocitov. Sledile so preiskave na hematološkem oddelku poliklinike v Ljubljani, kjer so jo tudi napotili na gastroenterologa in na ultrazvok trebuha, a z napotnico bi prišla na pregled šele konec avgusta, zato se je odločila kar za samoplačniški pregled. »Četrtega julija sem prišla na pregled in takrat se mi je začelo življenje sesuvati,« pripoveduje. Ultrazvok je namreč pokazal, da naj bi že deset let imela cirozo jeter. Na njeno prigovarjanje, da ne pije in da to sploh ni mogoče, ji je zdravnica rekla, da je verjetno prebolela hepatitis B ali C. »Tudi to je popolnoma nemogoče, saj se ne drogiram, istega spolnega partnerja imam že 16 let. Ciroza jeter in hepatitis, obe diagnozi sta me popolnoma sesuli, čeprav mi je zdravnica zagotavljala, da bi se lahko okužila pri dajanju krvi ali zobozdravniku.«
Čutila je, kako umira
Testi so pozneje pokazali, da ne gre za hepatitis, a njeno stanje se je vedno slabšalo. Po preiskavah v trboveljski bolnišnici, pri njeni gastroenterologinji, po nekaj punkcijah tekočine, ki ji je zaradi odpovedovanja jeter zastajala v telesu in je zaradi tega imela tako velik trebuh kot nosečnica v devetem mesecu, je 24. oktobra lani pristala na pripravah za transplantacijo na UKC Ljubljana, kjer so jo morali pregledati od A do Ž, ali je primerna za presaditev. Vmes je dvakrat padla v komo. Prvič za en dan, drugič je bila v komi tri dni. To so bili najhujši dnevi v njenem življenju, noge je niso več držale, dali so jo v plenice in na voziček, psihično je bila popolnoma na dnu. Čutila je, da umira. Zaradi tako slabega stanja je njena, kot jo pohvali, zlata zdravnica gastroenterologinja dr. Katja Novak pospešila priprave in jo predstavila mednarodnemu konziliju Eurotransplant za uvrstitev na nujno listo. Vpisana je bila 25. novembra, na dan, ko so ji odpovedale ledvice, dan pozneje pa je ob pol šestih zjutraj izvedela, da so se našla jetra zanjo in da se ob pol devetih že začne presaditev. »Oblile so me solze, potem pa sem hitro poklicala moža, ki je takoj prišel in me pospremil do operacijskih prostorov,« se spominja zadnjih trenutkov svojega prejšnjega življenja.
Romana je kmalu potem, ko se je znova rodila, začela premišljevati o svojemu darovalcu. O človeku, ki je s svojo smrtjo njej podaril življenje. Prek Slovenijatransplanta je prosila za poizvedbo in izvedela, da je to moški srednjih let iz Nemčije. Njegovi družini je, prav tako prek Slovenijatransplanta, napisala pismo, v katerem se jim je zahvalila za svoje življenje in da imata njeni hčerki še mamo. »Ne mine dan, ko ne bi pomislila nanj. Vedno, kadar kam gremo, v cerkvi prižgem svečko zanj. Vse življenje bo del mene. To so zelo težke misli, zame je to neizmerno veselje, za neko družino pa huda tragedija. Saj v bistvu ne vem, kaj bi, vem samo to, da sem nekomu neizmerno hvaležna za svoje življenje in da bi rada samo prižgala svečko na njegovem grobu.«
