Tretjič ali četrtič sem se potikal okrog slovitega Eifflovega stolpa, pa sem na Trocaderu naletel na sceno, ki mi je priskutila ves uživaški občutek med pohajanjem po enem izmed najlepših mest na svetu, seveda nekje v vrsti za Ljubljano. Iz kombija je skočilo pol ducata policistov, ki so se poslali v lov za postavnimi fanti afriških korenin. Ti so turistom za vsakdanje preživetje vztrajno ponujali cenene spominke. Začel se je pravi dir, hudič v modrem je enega manj okretnega ulovil kar sredi prometnega rondoja, drugi atlet jih je s plastičnimi replikami Eiffla naložil nespretnemu policistu po glavi in se mu iztrgal iz objema, drugi dolgonogi atleti, v sprintu podobni Usainu Boltu, so jo gladko popihali. Ko se je kombi z osmoljencem in varuhi reda odpeljal, je bilo vse tako kot prej. Biznis je tekel naprej. Prodajalcev na črno ne bodo nikoli pregnali, so pa možje postave vsake toliko prisotni za občutek varnosti in reda in proti prevelikemu razbohotenju ponudbe vsega možnega pofla. Priznam, navijal sem za revnejše.
Vso tisto važno postavljanje in šklocanje mobilnikov ter telefonov je prekril nelagodni občutek vsaj nekaterih, ki so samo tisti dan v precenjenem mestu zapravili vsaj 100 evrov. Češ, mi ga tu serjemo in se zabavamo, tile mladi fantje pa sestavljajo dan z dnevom, v dveh velikih plastičnih vrečah je vse, kar imajo. No, zaradi tega instant občutka se ni vidno zvišala prodaja suvenirjev, kolikor sem opazil. Večina jih je pospešila zbiranje fotospominov, potem pa so jo jadrno odkurili naprej, morda proti bližnjemu Slavoloku zmage.
Na živce mi gre, ko moram na stari celini, samo kakšnih tisoč kilometrov od doma, gledati takšne in podobne scene in hkrati tako drago plačevati za osnovne stvari. Ne zanima me ekonomska (ne)logika, mi je pa naravnost neumno dati 10 evrov za pol litra brezalkoholnega piva v dvorani Bercy, kjer je svetovno prvenstvo v hokeju. Ali pa 15 evrov za ušivi sendvič z nekim šik imenom po francosko. In prav tako se mi pravi kriminal zdi plačati 2 ali več evrov za kavo, pa 20 evrov za navadno pico ali skromno pašto, pa 8 evrov za malo pivo in tako naprej. In potem sem poslušal nagovor novoizvoljenega predsednika Francije, ki je očitno ravnokar prispel z vaje v dramskem krožku svoje žene, pa sva se s točajem strinjala, da je vse skupaj ena velika revščina. Tako in drugače.
