Prva vas na Gorenjskem časti svetega Roka

V cerkvenem koledarju ima Rok god 16. avgusta. Pri nas je precej znan svetnik. Bil je Francoz iz mesta Montpellier, ki je romal v Rim in tam stregel kužnim bolnikom. Zbolel je za kugo, se po legendi zavlekel v gozd ter tam ob negi angela in psa ozdravel. Umrl je 16. avgusta 1327. Velja za enega najpomembnejših zavetnikov proti kugi in kačjemu piku, priporočali pa so se mu še žanjice, šivilje, krojači, zidarji in tesarji.

Tudi na Slovenskem že po tradiciji častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, na slikah pa največkrat z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu.

Znana cerkev sv. Roka je tudi v ljubljanskih Dravljah, kjer vsako leto pripravijo sejem, ki je vedno v nedeljo po godu sv. Roka; letos bo sejem 21. avgusta. Dravlje so nekdaj veljale za prvo vas na Gorenjskem in še danes ujame uho pri starejših prebivalcih nekatere posebnosti gorenjskega narečja. Pravijo, da izhaja ime iz besede drevje oziroma drevlje, saj je bila nekoč draveljska gmajna zelo razširjena.

Na ozemlju današnjih Dravelj so prebivali že stari Rimljani, pozneje Goti, kar dokazuje najdba nakita in delov noše vzhodne Gotinje iz 6. stoletja. Dravlje so danes bolj ali manj strnjena, pretežno stanovanjska četrt, staro vaško jedro pa se je ohranilo predvsem kot etnološka znamenitost.

Tu gre za staro, prvič že leta 1136 z imenom Draulach omenjeno vaško naselbino, ki je v zadnjem času le še strnjeno pozidano vmesno območje med Šiško in Šentvidom. Ohranjena in obnovljena je baročna cerkev sv. Roka iz leta 1646. V zavesti Ljubljančanov živijo Dravlje predvsem kot kraj spominov na čase kužnih bolezni v 17. stoletju; cerkev je bila zgrajena kot zaobljuba proti kugi in je bila dolgo zelo obiskana romarska pot. Romanje v procesijah se je prenehalo med prvo svetovno vojno.

Tudi Turki so vedeli za Dravlje, saj so jih kar dvakrat požgali. Huda nadloga je bila kuga v 16. in 17. stoletju. Najhuje je bilo leta 1644, o čemer piše Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske: »Ko je leta 1644 bila v tej vasi kuga in je v 14 dneh nad sto ljudi padlo v grob, so se zaobljubili ljubljanski gospodje in draveljska soseska, da bodo sezidali cerkev sv. Roku. Kuga je takoj prenehala, tako da ni niti en človek več za to boleznijo umrl. Tu se vsako leto zberejo na dan sv. Roka cehi in bratovščine Ljubljane.«

Cerkvica sv. Roka, draveljskega patrona in zavetnika proti kugi, je za povečano število prebivalcev postala premajhna, zato je bila leta 1985 dokončana in posvečena nova cerkev Kristusovega učlovečenja. Načrtovana in grajena je bila v 70. in 80. letih 20. stoletja, ki so bila v Sloveniji do vere vse prej kot prijazna, ne le pri pridobitvi dovoljenja, ampak tudi pri zbiranju denarja. Petnajstega septembra 1985 je bila posvečena nova cerkev, ki je bila zamišljena kot razširitev stare Rokove. Arhitekt Marko Mušič je novo stavbo odmaknil od stare proti cesti, jo vkopal in zasnoval tako, da se glavni cerkveni prostor spušča proti oltarju. Notranjost je po obliki podobna amfiteatru.