PEČAROVCI – Eden od 420 prebivalcev prekmurske vasi Pečarovci je Ernest Roudi, ki bo 19. aprila prihodnje leto praznoval okrogli 60. rojstni dan. Kje in kako, pa zatrdno ne more vedeti – če bo zima radodarna s snegom, ta kaj lahko poruši staro in luknjičavo streho, ki ob vsakem dežju zamaka. Kar je ironično – prav vode se namreč Ernest od srca veseli. Ampak tekoče, torej iz vodovoda, ki jo je dolgo pogrešal in je moral zbirati deževnico, zdaj pa mu jo bo občina le zagotovila.
Streha stara 70 let
»Res me je strah, da bi se streha udrla, saj ne vem, kam bi potem šel. Hvaležen sem občini, da so mi končno uredili, da bom kmalu spet imel tekočo vodo. Imam tudi še veliko idej, da bi kaj postoril okrog hiše, a najprej bi moral urediti streho. Žal tega ne morem, socialna podpora slabih 300 evrov in še nekaj deset evrov varstvenega dodatka je premalo že za plačilo vseh položnic in hrano. Tudi zdrav nisem, da bi lahko kaj težjega delal sam, zdravniške komisije so mi odsvetovale dvigovanje večjih bremen, pa tudi sploh težko hodim in se prepogibljem. Zato upam in verjamem, da mi bodo dobri ljudje pomagali do nove strehe. Da je ta res v slabem stanju, govori že dejstvo, da je bila hiša zgrajena takoj po drugi svetovni vojni,« pojasnjuje Ernest, ki ima priznano otroško paralizo, pove pa tudi, da je dodaten invalid, ker ga je pokojni stric, s katerim je živel še pred štirimi leti, pogosto pretepal in mu prizadajal poškodbe.
Ni mu bilo z rožicami postlano
Življenje Ernesta Roudija ni bilo lahko. Rojen leta 1958 v Poznanovcih kot prvi izmed štirih otrok se je že pri dveh letih preselil k babici Ani Sever v Pečarovce. V šolah v Pečarovcih, Moščancih in Mačkovcih je končal sedem razredov, vojsko pa je služil v Vinkovcih, Osijeku in Tuzli. Leta 1982 se je zaposlil v murskosoboškem perutninskem podjetju Agromerkur in ostal tam vse do njegovega stečaja leta 1998. Vmes je delal še drugje, a ga kot invalida nihče več ni vzel za daljše obdobje.
Rad pomaga sosedom in znancem, kolikor pač lahko, in ljudje ga imajo radi. Z nikomer ni v slabih odnosih in nikomur ni storil nič slabega. Nikoli se ni poročil, čeprav je, kot pravi, imel priložnosti, a so mu domači to odsvetovali. Njegova 82-letna mama Marija živi še danes v Poznanovcih, oče Franc je umrl pred 11 leti. Babica Ana, pri kateri je živel in ob omembi katere se razjoče, ker jo je imel zelo rad, je umrla leta 1990, tako je ostal sam s stricem Ludvikom, ta pa je umrl februarja 2013. Od takrat je sam in pove, da mu je pogosto dolgčas, a se vedno zaposli, bodisi s pripravo drv ali drugimi opravili. Tako je ob našem obisku ribal zelje za kisanje.
Peli so za Ernesta
Ernest Roudi zagotovo potrebuje pomoč, vsake bo vesel. Zanj so jo že zbirali obiskovalci sinočnjega dobrodelnega koncerta pod naslovom Pesem za svetli trenutek, ki je potekal v kulturni dvorani v Puconcih. Zveza kulturnih in turističnih društev Občine Puconci ga je pripravila prav zanj, nastopili pa so, med drugim, Weekend Band, Pepson, Duo M&M, Mladinski ansambel ECO Bodonci, Glasbena delavnica Govoreči bobni, Ansambel Aktual, Duo Catara in Gorički klantoši. V upanju, da bodo Ernestu olajšali življenje in mu pomagali do nove strehe.
