Propadlo dediščino so rešili čebelarji

Ko je že kazalo, da za Vencinovo hišo ni več rešitve in da se bo podrla sama vase ter potonila v rečici Bistrici, so jo marljivi čebelarji Čebelarskega društva Antona Žnideršiča obnovili in rešili pred propadom. Njena lepota je že pred 116 leti tako pritegnila dunajskega založnika razglednic, da jo je upodobil na prvi bistriški razglednici iz 1898.

Padla v vodo

Stavba, v kateri so čebelarji uredili svoj dom, se v dveh lokih pne čez rečico Bistrico in že več kot 100 let vzbuja zanimanje ter občudovanje mimoidočih. Znamenita hi-ša, ki ima danes lastno hišno številko na Levstikovi ulici 8 b, je bila nekoč v lasti bogate družine Domladiš, ki se jim je po domače reklo Vencinovi. Bili so premožni posestniki, trgovci z lesom, v najem so oddajali prostore v svojih stavbah, v pritličju ene izmed njih so imeli znamenito kavarno, ki je od 1910. gostila bistriško čitalnico. Po tradiciji sta se v družini izmenjevali imeni Anton in Albert. Domladiševi so bili domoljubi. Gospodar Albert Domladiš (1872– 1954) je bil bistriški župan, podžupan, odbornik gasilskega društva in tamburaškega društva Ilirska Vila, načelnik Sokolov, bistriške čitalnice idr.

Po drugi svetovni vojni je bilo gospodarjenje pri Domladiševih zaradi novega političnega sistema omejeno in zadnji gospodar Anton Domladiš (1916–2000) je konec petdesetih let domačijo prodal več kupcem. Del Vencinove hiše, zgrajen čez reko, je kupila neka gospa in jo po svoji smrti v oporoki zapustila Kulturni skupnosti Ilirska Bistrica. Ta je v njej nameravala postaviti etnološko zbirko, a kulturna skupnost je v 80. letih propadla, pravni naslednik njenega premoženja pa je postala Občina Ilirska Bistrica. Stavba je nezadržno propadala, načeta je bila streha, fasada se je luščila, z idiličnega nadzidka je v vodo odpadala edinstvena fasada z izjemno štukaturo.

Vse obnovil in umrl

Kaj je gnalo bistriške čebelarje, da so v lepi, a propadajoči stavbi želeli imeti svoj društveni dom? Morda dejstvo, da je bila v njej rojena mati enega najpomembnejših slovenskih čebelarjev, Antona Žnideršiča (1874–1947)? Odločili so se, da poskusijo na videz nemogoče. Leta 2006 so na javnem razpisu od občine dobili stavbo v najem za 30 let in zavihali rokave.

V Čebelarskem društvu Antona Žnideršiča je zbranih več kot 100 članov in vsak od njih je mojster katere od obrti, ki so jih potrebovali v prvih fazah obnove.

Donedavni predsednik društva Zorko Šabec je povedal, da so v najem dobili popolnoma razpadajočo stavbo: »Zamenjati, popraviti in očistiti je bilo treba pravzaprav vse, streho, omet, tlake, napeljavo, stavbno pohištvo, pri tem pa smo pazili, da smo se čim bolj približali izvirniku, saj je Vencinova hiša stara in pod okriljem Zavoda za kulturno dediščino Nova Gorica.« Da se je zahtevna obnova lahko začela, so vsi člani prispevali po 100 evrov, nekateri celo po 400, veliko materiala so dobili tudi pri sponzorjih. Dela so se začela in se skoraj končala, tako da so pred kratkim slovesno odprli prenovljeni čebelarski dom.

»Odprtja smo veseli vsi čebelarji, saj smo tako dobili urejene društvene prostore, ki jih potrebujemo za ocenjevanja, predavanja in druženje, uredili smo tudi muzej. Žal obnove ni dočakal naš prizadevni član Branko Kastelic, ki je pred smrtjo obnovil vsa vrata in okna, a danes ne more videti, kako je hiša zasijala,« dodaja Zorko, ki pravi, da brez takšnih čebelarjev doma ne bi bilo. »Od 2006. smo v obnovo vložili nekaj manj kot 40.000 delovnih ur, stavba, ki je bila pred obnovo ocenjena na vsega 17.000 evrov, je danes vredna 40.000.«

Tudi predsednik društva Jugoslav Logar je ponosen na dom. A pove, da manjka še nekaj pomembnih detajlov: »V prihodnje bi radi uredili še mlinska kolesa, ki so se nekoč vrtela za hišo, dokončno uredili muzej, radi pa bi na svoj prostor postavili še izginuli kip Neptuna, ki je pred mnogo leti stal na kamnu pred slikovito fasado Vencinove hiše.«