Primazala je eno samo klofuto

LJUBLJANA – V začetku 70. let prejšnjega stoletja je državi kronično primanjkovalo miličnikov, kot so v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji rekli policistom. Ker v sili hudič še muhe žre, so poklic, dotlej rezerviran za moške, ponudili tudi ženskam. Marija Skubic, takrat še z dekliškim priimkom Košir, je bila ena prvih, ki je sprejela izziv. Ker leta 1974, ko je končala srednjo trgovsko šolo, v svojem poklicu ni dobila službe, se je s prijateljico prijavila na razpis za miličnico.

Vedno z moškim

Decembra se je 19-letno dekle iz kmečke družine z Zgornje Ložnice pri Slovenski Bistrici že znašlo v strogem središču glavnega mesta in republike – na postaji milice Ljubljana Center. »Delale smo predvsem v prometu, opazovalni službi in seveda parkiranju,« se spominja Marija. Tako kot druge privlačne okrepitve modrih angelov je naloge vedno opravljala v družbi mentorja, moškega. Ob prihodu v Ljubljano je stanovala v samskem domu v Kotnikovi ulici, kjer je spoznala Stanislava Skubica, kolega in bodočega moža. Zveza ni bila nič čudnega, varuhi ter varuhinje reda in miru so se nekoč veliko družili. Srečevali so se tudi zunaj delovnega časa, skupaj z družinami hodili na piknike, tako imenovani centraši so se družili tudi na tradicionalnih novoletnih plesih v hotelu Slon. Miličnice so spoštovali, niso pa jih ujčkali; nočnih izmen, denimo, so bile oproščene le matere.

Marija je »na centru« ostala štiri leta, 1978. se je s svojim Dolenjcem in eno leto staro hčerko Sandro iz miličniške samske sobe v Ljubljani preselila domov na Štajersko. Z Novomeščanom Stanislavom sta si na Zgornji Ložnici zgradila hišo in se razveselila še treh otrok: Katje leta 1978, Anite 1981. in za konec, 1986., prvega fanta, Stanislava.

Mimo barikad do otrok

S štirimi otroki je bilo včasih naporno, še posebno zaradi turnusa. »Zgodilo se je, da se z možem tudi po 14 dni nisva videla, imeli pa smo to srečo, da je zanje skrbela moja mama.« Najhujše dni v uniformi je Marija preživela med vojno za Slovenijo, konec junija 1991. »Tistega dne, ko se je začelo, sem imela službo od petih do enih. Patruljirala sem v prometu v Mariboru, ko so ob devetih zjutraj jugoslovanski tanki šli iz kasarn. Zaradi izrednih razmer po koncu izmene nisem smela domov, morala sem ostati na položaju. Občutki niso bili dobri, po glavi mi je rojilo, ali bom še kdaj videla svoje otroke.«

Ko so jo popoldan pustili nazaj v enoto in nato domov, ker je šel v službo mož, je Marija za dobrih 20 kilometrov porabila več kot dve uri divje vožnje. »Morala sem mimo barikad v Hočah, po stranskih poteh, čez hosto ... Še zdaj ne vem, kako sem prišla do Slovenske Bistrice in nato domov,« opisuje dramatične trenutke. Komaj si je oddahnila, je ob devetih zvečer spet trepetala, sama s tremi otroki: zapokalo je pri vojaškem skladišču blizu Zgornje Ložnice, ki so ga hoteli zasesti teritorialci. Razpletlo se je srečno in po vojni je miličnica Marija tudi uradno postala policistka.

Lovi tujce, napade jo Slovenec

Sicer pa v 25 letih v uniformi ni bilo nič takšnega, pravi, ko brska po spominih. »Samo enkrat se je zgodilo, da sem enemu dala focno. Ko smo ga peljali na pridržanje, je hotel zbežati iz avta, pa sem mu jo primazala. A sem tudi z barabini našla stik. Sploh se mi zdi, da so bili nekoč odnosi boljši,« je iskrena 57-letna Marija, ki je bila oborožena s pištolo beretta kalibra 7,65, na začetku pa je nosila pihalnik kalibra 6,35. »Igračka, čebelica ji rečemo. Na začetku sem imela 7,65, zdaj imam devetko,« se v mamini družbi nasmehne 35-letna Sandra Skubic. Naredila je srednjo tekstilno šolo, potem pa odločno zakorakala po stopinjah staršev. »Že kot otrok sem vedela, da bom policistka.«

Sandra je pripadnica specialne enote za nadzor državne meje v notranjosti, njena naloga je odkrivanje ilegalnih prebežnikov. »Letos je prav noro. Na dan jih primemo tudi 20, 30, največ je Afričanov – Alžircev in Somalijcev.« Mnogi od njih so oboroženi, najnevarnejši so menda Romuni, toda njeno življenje je ogrozil Slovenec. Ko je na bencinski črpalki poskušala ustaviti moškega, ki je natankal, a nič plačal, je ta med begom zapeljal naravnost proti njej. V zadnjem trenutku je odskočila, vendar jo je avto zadel v koleno. Še zdaj, po osmih letih, čuti posledice. »Ko so zlikovca čez čas izsledili, se je izkazalo, da je bil 17-letnik. In takšnemu po zakonu ne moremo nič,« se priduša živahna Sandra.

V uniformi je od 1997., kar pomeni, da so bili približno eno leto v službi pri policiji kar trije Skubičevi z Zgornje Ložnice; mama Marija se je 1998. upokojila zaradi hude sladkorne bolezni. Stanislav starejši je po pestri karieri, ko je bil prometnik, komandir in na koncu inšpektor, 2005. odšel v pokoj, toda že naslednje leto je tradicijo nadaljeval – njegov sin. Stanislav mlajši dela na policijski postaji Domžale.

Jasno – policist na mejnem prehodu je tudi Sandrin življenjski sopotnik Marko. Čeprav njuna sinova, šestletni Tilen in štiriletni Vid zagotavljata, da bosta gasilec oziroma zdravnik, najbrž ne tvegamo, če napovemo, da bo policist vsaj eden od njiju.