POLOŽNICE

Preživlja se s tistim, kar nabere v gozdu

Objavljeno 05. maj 2017 15.47 | Posodobljeno 05. maj 2017 16.06 | Piše: Tina Horvat

Gorenjka Ana je bila nekoč komercialistka, zdaj vdova životari s penzijo.

Plačali smo ji položnice za elektriko za dva meseca in letno premijo za zavarovanje. Foto Tina Horvat

TRŽIČ  – »Kadar mi je najbolj hudo, se zapodim v pospravljanje,« nam prizna 73-letna Ana, ko jo obiščemo na njenem domu v gorski vasici v bližini Tržiča. Glede na to, da je njeno stanovanje kot iz škatlice in da bi v njem težko našli prahec ali kakršen koli znak zanemarjenosti, sklepamo, da je njena stiska res zelo velika. Neizmerno jo je sram, da se ji to dogaja, zato se noče izpostavljati. V njeni bližini živi kar nekaj pomembnih osebnosti, nikomur pa se ne sanja, da je z njihovo prijazno in delovno sosedo, s katero občasno na vrtu izmenjajo kakšen nasvet, tako hudo. »Vse življenje sem hodila v službo in plačevala prispevke, zdaj pa dobivam to miloščino in se skrivam pred ljudmi. Na nikogar se ne morem obrniti,« žalostno pripoveduje.

V skrinji gobe in zelenjava z vrta

Ana je upokojenka in že 16 let vdova. Zdravje ji še dobro služi in živi v hišici v eni najbolj idiličnih vasic. A kaj, ko sredi te idile samo še životari in izgublja voljo do življenja. Živčna je in izčrpana, nobenega veselja ne vidi, ko se zjutraj zbudi sredi gorenjskega raja, tudi če je dan nadvse lep. Bila je komercialistka v podjetju, nekaj let pred upokojitvijo se je zaposlila pri možu v podjetju. Ker to ni bilo veliko, sta si oba izplačevala najnižjo stopnjo prispevkov. Zdaj njena penzija znaša 295 evrov. Na bančnem izpisku opazimo tudi, da je 250 evrov v minusu. Po plačilu vseh obveznosti ji ostane samo še 20 evrov in niti sama si ne zna razložiti, kako s tem preživi.

Njena hčerka je samohranilka, na srečo ima solidno službo in nekako preživi otroka. Vendar ji prav nič ne ostane in Ana od nje ne more pričakovati, da bi ji pomagala. »A mi vseeno rada pomaga, da mi vsaj za bencin, da sploh lahko pridem do nje in do mojih vnukov. Edino zanju se mi še splača živeti. Pa še dobro, da imam vrt in veliko skrinjo, da jo vsako poletje in jesen napolnim z zelenjavo in gobami, in vsaj nisem lačna. Letos sem preživela s sarmami in paprikami, to je bilo moje največje razkošje, za sladico sem si lahko privoščila tudi borovnice in maline, ki sem jih poleti nabrala. O kakšnem boljšem mesu lahko samo sanjam. Strašno hudo mi je, ker vnukoma ne morem kupiti prav nobene malenkosti, niti čokoladice ne,« je obupana.

Prodaja zemljo in hišo

Ob tako pičlih dohodkih nikakor ne pride na zeleno vejo, dovoljeni minus je že zdavnaj dosegla, ko si je na začetku zime morala kupiti kurjavo. Zaradi stiske se je obrnila tudi na center za socialno delo, da bi prejela vsaj varstveni dodatek, a so ji tam takoj povedali, da ni upravičena ne do varstvenega dodatka ne do socialne podpore, saj je lastnica zemlje, ki jo je podedovala po starših. »S to zemljo imam same težave, že 20 let jo prodajam, a ne zanima nikogar. Moje zadnje upanje je bilo, da bi jo odkupila občina, a tudi njih ne zanima. Od te zemlje nimam nič, samo davek plačujem, in to trikrat po 16 evrov na leto.«

V svoji veliki stiski se je odločila tudi, da proda hišico in se preseli v blok. Nerada bo odšla iz svoje lepe vasice, a drugače ne gre. Upa, da bo njena lepa lokacija premamila kakega kupca in da ji bo ob prodaji ostalo vsaj toliko, da bo lahko poplačala dolgove in bo svojima vnukoma vendarle lahko kaj kupila. Sama ne potrebuje ničesar, tudi frizerju in vsemu drugemu razkošju, kot so računalnik in časopisi – tudi Slovenske novice, se je že zdavnaj odrekla.

»Ko si star in ubog, ne zanimaš nikogar več. Hudo je, če ne vidiš nič več lepega v svoji prihodnosti. Zato meni teh 150 evrov neizmerno veliko pomeni, še predstavljate si ne, koliko,« se je Ana s solzami v očeh poslovila od nas, saj v svoji agoniji ni več navajena, da bi ji kdo sploh še ponudil roko in ji celo plačal položnice. 

Deli s prijatelji