Prešernovo nagrado prejme: Tone Partljič!

MARIBOR – »Živel Stalín, jebemti boga,« se je sredi velikega odra ljubljanske Drame zadrl že pokojni Polde Bibič, napravljen v klenega slovenskega kmeta s klobukom širokih krajcev. Mularija tretjega letnika gimnazije v začetku osemdesetih smo prasnili v smeh. Komedija Moj ata, socialistični kulak našega edinega pravega slovenskega povojnega komediografa, danes 75-letnega Toneta Partljiča je gimnazijcem dajala snov pomenkom, kako si je možakar upal na odru javno preklinjati kot kakšen star furman. Zdelo se nam je, da je Polde prej malce spil, saj nam je med predstavo s kletvicami smeje še nekajkrat postregel.

Nisem pa čisto prepričan, da smo resnično dojeli, kaj nam je avtor želel povedati. »Sem sin dekle in hlapca, resnično,« rad priznava Partljič, ki se ni nikoli niti v nobenem javnem nastopu odrekel svoji kleni govorici.

Komedija Moj ata, socialistični kulak nosi s seboj eno veliko stisko povojnega kmečkega stanu, ki ni mogel razumeti novih komunističnih pravil igre.

Kot pove tudi danes zgovorni Tone, je predstava v ljubljanski Drami doživela okoli 150 ponovitev. Ste doživljali politične pritiske?

»Manjše, a nisem bil disident!«

Nad dodelitvijo velike Prešernove nagrade je bil Tone presenečen, hkrati pa neizmerno vesel, in zdi se mu prav, da jo je dobil.

»Sliši se samovšečno, ampak tu ne gre zame, gre za nagrado komediji. Evo, zdaj smo nekaj dosegli. Pri resnih pisateljih je velik dren, v Sloveniji smo napisali oz. pišemo 90 odstotkov tekstov, kjer se tista grška maska kislo drži, in morda 10 odstotkov, kjer se reži. A kot veva, ljudstvo potrebuje obe maski.«

Znašel se je v norčevanju iz oblasti

Tone Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru, se izšolal za učitelja slovenščine in angleščine, poučeval po okoliških krajih, med drugim tudi na Sladkem Vrhu. Nato je bil 20 let zaposlen v gledališču v Mariboru, sedem let v Mestnem gledališču v Ljubljani, dve leti je bil umetniški vodja ljubljanske Drame. Pisati je začel v šestdesetih, in sicer novele, črtice, veseloigre, tudi drame. »Dokaj hitro sem spoznal, da se najbolje znajdem v satiri.«

Malce starejši se bodo spomnili televizijske nadaljevanke Ščuke pa ni, ščuke pa ne, ki pripoveduje o dogajanju na Radiu Tolmun, kjer nič kaj veliko ne delajo, kjer nastopa tudi zapiti partizan Šimen Klander, ki je zaradi pijanskih zamer odšel nazaj v partizane.

»Res je, nekaj odlomkov sem moral črtati, sicer pa sem bil nekajkrat na zaslišanju, nikoli pa zaprt, kot denimo moj prijatelj Drago Jančar. Zato se nisem nikoli niti imel za pravega disidenta, morda tudi zato, ker sem vse skupaj raje obrnil na hec in tako ljudem lažje in morda globlje razkril resnico. Morda sem imel tudi kdaj premalo korajže,« priznava.

Dvakrat Štajerc v Ljubljani

Če je kleni Mariborčan Ljubljančane in poklicane za sodbo, kaj je dobro v literaturi, s kulakom prvič stisnil ob zid, jih je leta 1995 s komedijo Štajerc v Ljubljani še bolj nasmejal v MGL, saj so odigrali, da sam ne ve koliko čez 100 uprizoritev. Deloma gre za avtobiografski zapis v teh tranzicijskih komedijah, zlasti v naslednji komediji Politika, bolezen moja, saj je bil Partljič med letoma 1990 in 2004 poslanec v parlamentu.

»Tako je publika odločila, kaj bo gledala, sam vztrajam pri tem.« Partljiča nisem nikoli prej srečal, bi rekel, da je na zunaj veder človek, a hkrati je priznal: »Navznoter sem precej resen,« mi pa dodajamo: tudi nežen. Resnost pri komediografih ni redkost, Charlie Chaplin je bil menda zasebno neznosno resen.

Kako se najbolj resno stvar na svetu – smrt – da prevreči v smeh, nam prikaže v televizijski igri Mama umrla stop, kjer se mati v domu za ostarele ponorčuje iz svoje hčere, ko trikrat pošlje domov telegram o svoji smrti. Najbolj divji prizor je tisti, ko hči moli v vežici, pa se ji za hrbtom prikaže mati s palico in začne kričati, češ, bi me rada že pokopala. Ko zares umre, na njen pogreb ne pride nihče. Podobno satirično obravnava pogreb v mladinski prozi Nasvidenje nad zvezdami: »Pogreb je večkrat poln nečimrnosti. Zakaj ne bi tega pokazali? Smešiš lahko praktično vse, norčuješ se lahko iz zunanjega kazanja žalosti s kostumi, glasbo, dekoracijo, grobnico...« Pa vendarle, kaj bi bilo nesprejemljivo? »Hm, morda medvojne tragedije na obeh straneh in povojni poboji. Groteska pa je, kaj danes delamo s tem. Vse drugo pa... Veste, če bi obstajal seznam prepovedanih tem, se vselej bojim, da bi se venomer daljšal, češ, ni se primerno hecat iz slovenstva, materinstva, Cerkve, tako komediografi izgubljamo svobodo.«

Tudi osebni most

Mladost je preživel v Pesnici pri Mariboru, ki ima po besedah nagrajenca veliko sonca, kar je popisal v svoji zbirki črtic Hotel sem prijeti sonce, ki je redno čtivo v osnovnih šolah.

Na prvi pogled nenavadno pa je, da je napisal scenarij za film Vdovstvo Karoline Žašler, ki se s svojimi ljubezenskimi avanturami izgubi v ruralnem okolju, se zapije in propade, nazadnje pa razstreli z raketami proti toči.

Zadnje, po svoje veliko presenečenje pa je pri založbi Beletrina izdan roman Sebastjan in most, 460 strani dolga zgodba o gradnji novega mostu čez Dravo. Govori o inženirju Sebastjanu Gorjupu, ki se pri gradnji Solkanskega mostu ponesreči in izgubi nogo, se preseli v Maribor, kjer se oženi s preprosto in pobožnjakarsko Terezijo. Ob začetku gradnje mostu leta 1909 ga povabijo k strokovnemu sodelovanju, pred njegovimi očmi se precej dogaja, a Sebastjan stoji ob strani in v nočnih urah vse lepo popisuje v svoj dnevnik. Gre tako ali drugače za izjemno delo o dogajanju v štajerski prestolnici pred prvo vojno. Pa tudi za avtorjev osebni most.

Tokrat gre za »resno« literaturo, ki se je je, vsaj tako se zdi, vse življenje kar malo otepal. »V začetku sem bil nekajkrat v dilemi, razmišljal, ali naj se je lotim.« Včasih mu ni bilo lahko: »Doživljal sem navdušenje ljudi, kritike in cinične pripombe,« pa se je Tone odločil in naprej, do konca pisal za nas, navadne smrtnike. Nagrado je le dobil nekdo, ki lahko za dve uri nasmeji nas, kisle Slovence!