»Fse naokouli lejko srejčaš dosta dobri lujdi, ali so nej Prekmurci ... « Ko so se Ester Cmor, rojeni slovenskim staršem v Argentini, po desetletjih hrepenenja uresničile sanje, da je prvič v življenju merila korake po mostu čez Muro, in so te besede kar same privrele na dan, se ji je zdelo, kot da si ogleduje film, ki ga je nekoč že videla.
Narečje je prevladovalo
Moma in oča so v Argentini že otrokom in nato vse do njune visoke starosti vcepljali podobe neke daljne mladosti, preživete v mehki gričevnati pokrajini. V skromnih kajžah ni bilo moč nahraniti vseh ust. Zato so – no ja, malo jih je gnala tudi želja videti svet – pač šli. Za kruhom in boljšim življenjem jih je, ekonomske migrante, še pred drugo svetovno vojno zaneslo v Argentino.
»Provili so, kok je negda bilou ton v njihovem rodnom Prekmurji, ka so ga sami nigdar več nej vidli. Samo so furt o njemi gučali ...« Nenehno so torej obujali spomine na rojstni kraj, ki ga mnogi od njih niso nikoli več obiskali. Prvi prekmurski izseljenci so se namreč že med letoma 1922 in 1929 začeli naseljevati na območju buenosaireške četrti Avellaneda. Živeli so kot dobro organizirana narodna skupnost, enotne jih je obdržalo njihovo narečje. Spomine danes v enako očarljivi jezikovni mešanici med prekmurščino in slovenščino, obarvano s španščino, niza že upokojena Ester s kopico vnukov, razpetih med Buenos Airesom in Cordobo. Vrsto let namreč ustvarja in dopolnjuje prekmurski arhiv in vodi slovensko radijsko uro v Buenos Airesu.
Temelje Slovenskemu prekmurskemu podpornemu društvu Bernal so postavili pred sedmimi desetletji. In že v prvemu členu ustanovnega akta so izrecno prepovedali politikantstvo ali razpihovanje verskih razprtij. Začeli so v skromnih najetih prostorih, pozneje pa so si postavili svoj dom, v katerem so se ves čas radi zbirali tudi primorski izseljenci.
Arhivski biseri
In tovrstne arhivske bisere, ki pričajo o življenju prekmurskih izseljencev v Argentini in Urugvaju, je še pravi čas iztrgala pozabi Ester Cmor. Njen oče je bil glasbenik, ki je s sodelavci ustanovil Slovensko podporno društvo in v tej vlogi že takrat začel zbirati gradivo o kulturni dejavnosti prvih prekmurskih izseljencev na omenjenem območju. Pri tem je sodelovala tudi Ester, ki je nadaljevala zbiranje in urejanje pomembnega arhivskega gradiva.
Ob listanju porumenelih pisnih pričevanj o prekmurskih izseljencih v Argentini in rojakih, ki so si poiskali novi dom na drugi strani srebrne reke, v Urugvaju, se danes lahko iskreno čudimo, kako jim je ob vsakodnevnem garanju za preživetje uspelo organizirati tudi bogato kulturno življenje in poskrbeti še za publicistično dejavnost. No, nekaj odgovorov se ponuja ob listanju letnih koledarjev iz poznih 40. let prejšnjega stoletja. Potem ko so izravnali in s približno 150 kamioni zemlje uredili teren ter si postavili dom, je prišel tudi čas za zabavo, kulturna in športna srečanja ter veselice.
Skrb za betežne
Med več kot 200 udeleženci družabnih srečanj so prevladovali značilni priimki: Kisilak, Kutoš, Banko, Celec, Kuzmič, Gider, Makovec, Cmor, Hajdinjak, Benko, Skledar. Na svoje betežne člane niso pozabili. Solidarno so skrbeli za bolne, onemogle ali brezposlene, v koledarju pa so med drugim objavljeni koristni napotki o falejših doktorih, cenovno ugodnejših zdravnikih in farmacevtih, in o tem, kar so izposlovali za člane društva.
Sogovornici so podobo pokrajine ob Muri približali tudi spominski zapisi v prekmurskem jeziku, ki so jih v koledarjih nizali Alousio Kisilak, Kalman Skrilec ali Luis Gutman. Pozneje je Ester še večkrat obiskala Slovenijo, najprej bratranca Draga v Sotini, pa sorodnike v Motovilcih, Murski Soboti in tam naokoli. Z njeno pomočjo so se znova našli že izgubljeni sorodniki, študenti in raziskovalci pa z zanimanjem raziskujejo še neznane arhivske vire, ki jih Ester zbira pravzaprav vse življenje, zdaj pa jih tudi sistematično digitalizira. In tako ima njeno zastonjsko delo še vedno smisel.
Prekmurščina pred španščino
Znanje prekmurskega narečja je bilo poleg pridobitve zaupanja pri ljudeh nujno, saj je večina pisnega gradiva iz prvih obdobij napisana samo v prekmurščini. Šele pozneje, ko so se vse bolj ukoreninjali v novo okolje, se je prekmurščini pridružila še španščina.
