OVCE

Predice čislajo volno belokranjke

Objavljeno 16. januar 2013 13.33 | Posodobljeno 16. januar 2013 13.33 | Piše: Jaroslav Jankovič

Država za ohranitev domačih pasem živali namenja le drobiž.

Ponosni oven belokranjske pramenke, niti volk mu ni kos, pravijo (foto: Boris Grabrijan).

Tudi v Krajinski park Kolpa je prišla prava zima, so se oglasili Belokranjci. V deželi steljnikov, brezovih gozdičev in belokranjske pramenke je minuli vikend padlo kar 65 centimetrov snega, daleč največ med slovenskimi deželami, če seveda odmislimo visokogorje. Bela krajina je tudi sicer znano mrazišče in snežišče, zato so, zanimivo, kmetje prav tam stoletja gojili belokranjsko pramenko, ovco divjega, starinskega videza z dolgimi in košatimi prameni volne, ki zlahka preživi še tako snežno in mrzlo zimo.

Če človek takole na hitro pogleda belokranjsko pramenko, se mu zazdi, da se mu vseskozi hudomušno smeje. Omenjeni nasmeh ustvarjajo značilni črni naočniki, ki so res nekaj posebnega. Toda kljub privlačnemu nasmehu smo belokranjsko pramenko skoraj izgubili. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, ovčerejec in direktor Krajinskega parka Kolpa, se jih je leta 1994 v Beli krajini paslo le še 116. Zaradi maloštevilnosti je bil genski material tako skromen, da so se zaradi parjenja v sorodstvu bali izumrtja. Zavedni belokranjski rejci so pokazali voljo, bilo je tudi nekaj sreče, zdaj se tam pase od 820 do 850 teh živali.

Skromna in nezahtevna

Kot nam razloži Grabrijan, je belokranjska pramenka avtohtona mesna pasma ovc, ki so jo nekoč redili na obeh straneh Kolpe. »Danes jih na hrvaški strani skorajda ni, saj so demografska gibanja, preseljevanje v mesta, tam še bolj problematična kot na slovenski strani.« Strogo gledano, rekli bi kar slovensko-ekonomsko, so naravne danosti v hribovitih in kraških predelih Bele krajine za kmetovanje zelo slabe. »Zato je ovca, ki tam uspeva, zelo skromna.« Odrasle tehtajo okrog 50 ali 55 kilogramov, ovni pa od 65 do 70 kilogramov. »Živali imajo dolgo resasto volno v glavnem bele barve, ki jih dobro ščiti pred dežjem in mrazom.« Kljub izjemno privlačnemu videzu pa njihov volna ne zadostuje današnjim socialnim standardom, za današnji način življenja, ko smo vajeni udobnih oblek, mehkih in prijetnih na otip, je vse preveč groba in ostra.

»Za predelavo danes res ni najprimernejša, saj so izdelki iz nje grobi, kar uporabnike moti. Jo pa čislajo domače predice, saj je dolga volnena vlakna lažje presti v nit.« Grabrijan opis belokranjke konča z opisom značilne črne lise ali pike na glavi in nogah in dodaja, da je rep pri tej ovci zelo dolg, poraščen in se konča le nekaj centimetrov nad tlemi.

»Ovne krasijo izjemno bogati rogovi, ki so pri starejših živalih nekajkrat zaviti. Tudi ovce imajo lahko rogove, vendar precej skromnejše.«

Za ohranitev domačih pasem le drobiž

Pasme domačih živali je seveda razvil človek za uporabo. Vrsta v naravi preživi tudi brez naše pozornosti, izumre zaradi naše pretirane pozornosti, v domačem hlevu je ravno obratno. »V nasprotju z biotsko raznovrstnostjo prostoživečih živali in rastlin je preživetje kmetijske biotske raznovrstnosti vezano na njeno uporabo, ki jo pogojuje mnenje potrošnikov. Skupaj s kulturno in ekološko vrednostjo, ki jo imajo te pasme, jim moramo pripisati tudi ekonomsko vrednost,« pove sogovornik. Država Slovenija se je glede ohranitve domačih pasem zganila šele v zadnjih letih, za projekte ohranitve tradicionalnih domačih pasem tudi zdaj namenja le drobiž. Kot da bi šlo za podjetje, kjer vodstvo vidi le dobiček, ne glede na vse. Narod in njegova država nista podjetje, kakovosti življenja se ne da izmeriti s parametri ekonomike.

Stara bohinjska kravica cika je resda za tretjino manjša od velike liske, ki prevladuje po slovenskih hlevih, toda pozabljamo, da je to pašna, nezahtevna kravica, ki preživi tako rekoč brez hleva, hkrati pa daje glede na svojo težo zelo veliko mleka. Toda zakaj bi hribovske kmetije redile krave mlekarice? Cena mleka v Sloveniji se ne prilagaja nadmorski višini. Slovenska politika tega očitno ne zmore. Zato v Sloveniji propadejo tri kmetije na dan!

Domače pasme za zanesenjake

A vendarle se med kmeti najdejo zanesenjaki, ki verjamejo v celovit razvoj slovenskega podeželja z avtohtonimi slovenskimi pasmami. Novembra 2012 je na turistični kmetiji pri Lazarju v Podgradu nad Zalogom potekal posvet z naslovom Predstavitev primerov dobrih praks pri reji slovenskih avtohtonih pasem domačih živali.

Rejec Janez Urh iz Gorenje vasi je predstavil cikasto govedo, Rafael Pirš iz Tuhinjske doline je opisal krškopoljskega prašiča, Janez Smrtnik z Zgornjega Jezerskega je predstavil jezersko-solčavsko ovco, Boris Grabrijan iz Adlešičev belokranjsko pramenko, Blaž Kravanja iz Bovca drežniško kozo, čebelar Anton Koželj iz Šmarja - Sapa je še enkrat predaval o pridni kranjski čebeli, Peter Kovačec iz Radizelj pa je govoril o reji štajerske kokoši. Manjkali so le rejci istrske in bovške ovce. Nekaj se torej vendarle vrti.

Nomadke

Pramenke so bile nekoč najpogostejša pasma ovc na Balkanskem polotoku. Razvile so se v različnih ekosistemih in klimatskih razmerah in so odlično prilagojene avtohtonemu okolju, razvile so tudi sposobnost nomadske paše, saj se lahko pasejo mimogrede, ob neprestani hoji, tudi na robovih cest. Dolga resasta volna jim zagotavlja dobro zaščito pred mrazom in vročino, voda pa po takšnem runu lepo zdrsi in živali ne premoči – to je pri nomadskem načinu reje zelo pomembno, saj bi premočene živali prej obolevale. Citat Poudarek





Deli s prijatelji