Pred 25.000 leti bi
 do Visa prišli peš

Jadransko morje ni veliko niti strateško ne vem kako pomembno, njegov najmočnejši atribut je lepota. Številne globalne ankete ga uvrščajo med najbolj zanimiva, čudovita in prijazna morja na zemeljski obli, ki je pravzaprav morska obla. Kopno pokriva manj kot tretjino njene površine, preostanek so oceani in morja.

Jadranska obala je med najbolj razčlenjenimi, presekana je s številnimi večjimi ali manjšimi zalivi, uvalami, dragami. Dodaten mik so venci in verige slikovitih otokov in otočkov, razpotegnjenih vzdolž obale. Eno z drugim je ustvarilo počitniški in navtični raj, ki ga poleti obiščejo in nastanijo milijoni počitničarjev. Vendar Jadransko morje ni bilo vedno takšno, kakršno poznamo in ga imamo radi danes. Ker počitnic ni pametno obteževati z zemeljskimi obdobji izpred milijoni let, pokukajmo na Jadran samo skozi mlajša, včerajšnja zgodovinska okna.

Na koncu pleistocena, geološke epohe, ki seže skoraj tri milijone let v preteklost, končala pa se je pred dobrimi 11.000 leti, se je kotanja Jadrana izmenično polnila in praznila z morjem in vodo, otoki so bili enkrat otok, drugič celina, v tretje jih je prekrilo morje. Odvisno od tega, kako se je dvigovalo in spuščalo kopno.
 Pred 50.000 leti je v menjavi ledenih in medledenih dob nastopilo obdobje (ni bilo prvič), ko je Jadransko morje izgubljalo več vode, kot so jo lahko natočile reke, ki so ga napajale. Gladina se je spustila za nekaj deset metrov, severni del morja je bil prostrana nižina, po njej so vijugale reke, ki so izvirale v Alpah. Vodovja so nasipavala prod, ko so pred leti pred Gradežem raziskovali davne naplavine reke Soče, je vrtina pokazala, da je sloj proda in peska debel več kot 200 metrov.

Počasi dramatično, v spreminjanju zemljinega površja se nič ne zgodi čez noč, je bilo tudi v širšem Sredozemlju. Sredozemsko morje sta tvorili dve zaprti morski kotlini, ki najbrž nista bili spojeni. V vzhodni kotlini je bila sladka voda, polnili so jo Nil, tako imenovana Jadranska reka, reka Rdečega morja, morda pa tudi vodotok, ki se je napajal v grških gorah. Najnižjo gladino v bližnjem času je Jadransko morje po trditvah znanstvenikov doseglo pred 25.000 do 10.000 leti. Obalna linija morja je bila okoli 100 metrov nižja od današnje. Ves severni Jadran je bil kopnina, vsi otoki razen Svetca, Sušca, Jabuke, Palagruže in italijanskih Tremitov so bili hribi na kopnem.

Jama je bila dom 15.000 let

Iz tega obdobja so tudi številni dokazi o naselitvi ljudi. Tudi pri nas na Črnem Kalu, zelo bogato nahajališče sledi njihovega bivanja pa so našli v pečini Šandalja pri Pulju. Izkopali so nekaj tisoč kosti divjega konja in goveda, jelenov raznih vrst, divjih svinj, medvedov in drugih živali. Vse kosti so razbite, številne tudi ožgane, so ostanki pojedin lovcev iz starejše kamene dobe. V zemeljskih plasteh so tudi ostanki ognjišč in na stotine obdelanih orodij in orožij iz kremena in kosti. Našli so okostja ljudi iz tega davnega časa, z radiokarbonsko metodo datiranja so ugotovili, da je bila jama Šandalja naseljena kar 15.000 let, v njej so živeli paleolitski lovci od 25.000 do 10.000 let pred našim štetjem.

Morje pa ni mirovalo. Pred 15.000 leti je v sredozemski morski bazen vdrl Atlantik, nastajati je začelo Sredozemsko morje, kot ga poznamo danes. Gladina se je zlagoma dvigovala, če bi Jadran v časovnem stroju obiskali 7000 let pred Jezusovim rojstvom, bi morje, njegove zalive in otoke zlahka prepoznali. Na kopnem in tudi na otokih bi srečali ljudi, ki so že udomačili psa, ovco, kozo in kratkorogo govedo. V sredozemskem bazenu je napočila zora civilizacije, ki je pozneje v dobrem in slabem spreminjala svet. Ljudi na njenih obalah je povezalo morje, ki, kot vidite v tem skromnem in površnem prikazu njegovih nastankov, ni od nekdaj in ne vedno enako.

Na fragmentu lončevine, ki so jo arheologi našli v sloviti Grapčevi špilji na otoku Hvar, so vrezani obrisi ladje, to je najstarejša doslej v Evropi najdena podoba ladje, neznani obrtnik jo je vpraskal pred skoraj 5000 leti. Bili so zraven, kdorkoli so bili.