NA KOŽO

Pravo in pravica

Objavljeno 08. maj 2017 00.25 | Posodobljeno 08. maj 2017 00.27 | Piše: Matej Lahovnik
Ključne besede: komentar

Včasih se zdi, da pravo in pravica pri nas nimata prav veliko skupnega.

V minulem tednu je sodišče razsodilo, da nekdanji veleposlanik v Španiji, ki ga je država tožila za 104.000 evrov zaradi neracionalnih nakupov med službovanjem v Madridu, ni odgovoren za razsipnost, čeprav je v času svojega mandata nabavil 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, sto zajemalk, pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev in za 4700 evrov žarnic.

Sodba je sledila mnenju sodnega izvedenca, da ni mogel nadzorovati svojih dejanj, saj naj bi že pred nastopom položaja veleposlanika trpel za psihotično motnjo. Pri tem ne gre za edino afero slovenskih diplomatov v tujini. Nadzor nad delovanjem veleposlanice v Parizu je pred dobrima dvema letoma pokazal kar enajst večjih nepravilnosti, med drugim zlorabo službene kartice in vozila, prenakazilo odškodnine in nepopolne potne naloge. Ciniki bi dejali, da imamo pač diplomacijo, ki odraža stanje duha vladajoče elite. Po drugi strani pa bo morala Slovenija po razsodbi evropskega sodišča Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in povračilo stroškov v skupni vrednosti 85.000 zaradi rubeža in prodaje njegove hiše v izvršilnem postopku, nastalem zaradi osnovnega dolga v višini 124 evrov. Sodna veja oblasti je torej v preteklosti omogočila izvršbo s prodajo hiše navadnega državljana, ker je imel za 124 evrov dolga, hkrati pa oprostila nekdanjega ambasadorja razsipnosti zaradi neprištevnosti.

Četudi se ne spuščamo v konkretne sodbe in konkretne odločitve sodišč, pa moramo izpostaviti vsaj dve načelni vprašanji. Prvič, kako je mogoče, da lahko nekdo zasede pomembno ambasadorsko mesto v tujini, če že pred nastopom funkcije trpi za psihotično motnjo? Drugič, ali sodna veja oblasti v Sloveniji ne pozna načela sorazmernosti, saj res ni nobene zdravorazumske logike, da se omogoči izvršba s prodajo hiše zaradi vsega 124 evrov dolga navadnega državljana? Pravzaprav se zdi skoraj neverjetno, da je moral slovenski državljan po tako logično razsodbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Včasih se zdi, kakor da bi bila v naši državi pravo in pravica dva pojma, ki nimata prav veliko skupnega. 

Deli s prijatelji