Potrebujemo duhovnike, ki znajo poslušati

Karel Bolčina, župnik v Štandrežu, južnem predmestju Gorice, je simbol pokončnega duhovnika, ki svoje misli pove jasno in naravnost. Brez ovinkarjenja ali zavijanja v vato. Rodil se je oktobra 1964 slovenskim staršem iz Pevme, severnega predmestja Gorice. Osemletko in slovensko klasično gimnazijo Primoža Trubarja je obiskoval v Gorici: »Zame je bila velika sreča, da so bile zaradi potresa 1976. stavbe vseh naših slovenskih šol, razen kake redke izjeme, poškodovane. Zato so vse slovenske višje šole preselili v nekdanje malo semenišče v ulici Alviano, kjer sem ob študiju užival tudi arhitekturno lepoto stavbe, zgrajene za časa nadškofa Frančiška Borgie Sedeja. Stavba, njena dvojčica stoji v Gradcu, je bila grajena za študijske namene, zelo prijeten je tudi prostor, ki jo obdaja.«

Nadškofovi nasveti

Karlova odločitev za bogoslovje je odprla vprašanje, kam naj gre študirat. Takratni goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco je bil jasen: »Ti si Slovenec, pojdi v Ljubljano!« Po dveh letih v Ljubljani ga je spet poklical Bommarco in dejal: »Ti si Slovenec, si bil v Ljubljani, ker boš pa deloval tukaj, opravi preostala tri leta teologije v Vidmu!«

Karel o tej novi izkušnji pove: »V Vidmu sem imel zelo dobre vzgojitelje in profesorje, ki so mi dali ne samo formacijo, tako intelektualno kot duhovno, ampak so mi še najbolj vlili ljubezen do teologije, še posebno svetopisemske in liturgične. Naši profesorji v Vidmu so bili ne intelektualisti, ampak intelektualci – niso kot papige ponavljali, kar je pisalo v knjigah, temveč so živeli lastne izkušnje.«

Ob tem je pobliže spoznaval Furlane: »Razlika med nami Slovenci in Furlani je ta, da smo mi, pa če smo Primorci ali Prekmurci, vendarle vsi Slovenci. Furlani pa se veliko bolj kot mi razločujejo po krajih – zato še vedno nimajo niti skupnega jezika. Pri uradnih škofijskih mašah uporabljamo vse tri jezike. Ko dobijo besedilo, ga Furlani prevedejo v svojo krajevno narečno furlanščino.«

V Ljubljani je izkusil pridih vzhodne, v Vidmu zahodne Evrope, meni Karel: »Vsekakor me je Videm obogatil, za kar sem nadškofu Bommarcu zelo hvaležen. Dodatna posebnost je bila, da je videmska bogoslovna šola gojence usposobila za duhovni poklic, ni nam pa dajala diplom. Te smo morali opravljati drugje.« Bommarco je Karlu predlagal, naj jo opravi v Ljubljani: »O ključnem vprašanju, ali mi bodo priznali izpite iz Vidma, sem se šel pogovorit z dekanom, nadškofom Francem Perkom. Ker so mi jih priznali, sem diplomiral na ljubljanski teološki fakulteti.«

V duhovnika je bil Karel posvečen 25. junija 1989 v goriški nadškofiji. Ob tem se pošali: »Tedaj niti najmanj nisem slutil, da bo datum moje posvetitve, 25. junij, že čez dve leti postal rojstni dan slovenske države... Štejem si v čast in zavezanost, da sem bil posvečen v oglejski baziliki, ki hrani najstarejše in najizvirnejše ostanke krščanstva v naših krajih.«

Premišljal je, v katerem jeziku bo prejel posvetitev. Kot bralec lahko že sluti, je znova stopil k nadškofu Bommarcu. Ta mu je dejal: »Pripravi spored, kako želiš, in mi ga prinesi.« Znašel se je malo v škripcih: »Načeloma vsakomur pripada pravica, da uporablja svoj materni jezik. Sam obred posvetitve poteka v obeh jezikih, deloma italijansko deloma slovensko. Tako sem nadškofu predlagal, da on mene sprašuje v italijanščini, jaz pa mu odgovarjam v slovenščini. Moj predlog, ko sem mu ga predstavil, je sprejel do sleherne potankosti, niti pikice ni spremenil. Ta nadškofova odločitev je name naredila močan vtis.«

Župnikov poduk bogoslovcu

Po posvetitvi je Karel dve leti kaplanoval v goriških župnijah Sv. Iván, iz katere izhaja, in v Štandrežu, nakar je na Bommarcovo prošnjo šel za škofijskega upravitelja v Podgori. Ob tem se je spomnil župnika Franca Močnika, da ga je, še bogoslovca, podučil: »Ko ti bodo predstojniki kaj ukazali, vedno sprejmi. Če se bo izkazalo za narobe, bodo oni krivi. Če pa se bo izkazalo za prav, bo prav tudi zate.«

Podgora Karlu pomeni nekaj več: »Podgora je rojstni kraj mojega ata Ivana. Je pa tudi župnija, ki je zaznamovana z mučeništvom Lojzeta Bratuža. Pri vsaki maši, ko sem gledal proti koru in zrl pred seboj Lojzetovo podobo, me je vsakič znova pretreslo in obenem prevzelo.«

Po dveh letih je Karla spet poklical Bommarco: »Pripravi kovčke, greš za župnika v Štandrež.« Tam je spet družinska zgodovina: »Moj oče je v Štandrežu dolgo učiteljeval.« Oče je učil, sin krščuje in mašuje: »Moj predhodnik Jožef Žorž je popravil cerkev, za njeno okrasitev pa poklical znamenitega slikarja Toneta Kralja.«

Od leta 1993 je Karel v Štandrežu: »Vmes se je zgodilo marsikaj. Že približno 20 let vodim slovensko krščansko skupnost v Milanu. Člani društva so Slovenci, ki živijo v Milanu in njegovi okolici, potomci slovenskih izseljencev, prijatelji in simpatizerji italijanskega rodu, ki gojijo ljubezen do slovenskega jezika, kulture, folklore ter tradicije slovenskega naroda.«

Poleg svoje Karel upravlja še nekaj župnij, ki so ostale brez župnika, sodeluje v škofijskih svetih tako v goriški nadškofiji kot v Cerkvi na Slovenskem, tri mandatne dobe je bil imenovan za dekana dekanije Štandrež, tretja je bila prekinjena, ko je iz službe nadškofijskega vikarja za Slovence izstopil monsinjor Oskar Simčič, nadškof pa ga je imenoval na njegovo mesto. Kar še ni vse: »V tega skoraj četrt stoletja je zame največji osebni podvig, ko me je nadškof De Antoni poslal na študij cerkvenega prava v Benetke. Močno so se me dotaknile tako po kulturni kot intelektualni plati. Mentaliteta Benečanov, ki je precej drugačna, me je obogatila.«

Obmejci namesto zamejcev

Karlu je v poslovilnem dopisu eden izmed zaposlenih na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu zatrdil: »Lepo mi je bilo delati z obmejci (ne zamejci).« Izraz mu je dal misliti: »Za mejo je sovražnik, vmes med nami in njim je prepad. Obmejci pa, tu ali tam, so na isti ravni. Ali živimo na slovenski ali italijanski strani slovensko-italijanske meje, oboji smo Primorci. Po zgodovinski plati smo bili v času Avstro-Ogrske tu samo Primorci. Vse smo imeli povsem skupno. Po drugi svetovni vojni smo v skoraj polstoletnem zamejstvu pridobili tipično našo, zamejsko kulturo. Mi smo Slovenci, ki trajno bivamo v Italiji, in Italija mora za nas poskrbeti kakor za svojega prvega in zadnjega državljana. Ne Slovenija, Italija je ta, ki mora skrbeti za nas v spoštovanju naše kulture, jezika in narodnih posebnosti.«

V teh desetletjih se je zgodilo še nekaj: »Vsak človek svobodno izraža svoje mišljenje, levičarski bolj skupaj, podobno desno usmerjeni. Za časa Jugoslavije je bilo tako, da so levo usmerjeni Slovenci v Italiji prejemali podporo iz Jugoslavije, katoliško usmerjeni pa ne. Mi smo imeli tedaj edino podporo v italijanskih državnih ustanovah. To pomeni, da smo v teh skoraj 50 letih postali Slovenci, ki smo živeli iz svojih lastnih gmotnih prispevkov in deloma iz italijanskih državnih prispevkov. Menite, da smo se v takih okoliščinah lahko popolnoma počutili del slovenskega naroda? S takimi mačehovskimi odnosi matice se je oblikovala čisto posebna narodnostna drža, ki je tipična za slovenski živelj na italijanskem ozemlju. Ni pa teh skoraj 50 let prekinjalo našega odnosa s slovensko Cerkvijo, ki sicer nikoli ni gmotno podpirala naših slovenskih župnij.«

Ključna sprememba se je zgodila po letu 1991: »Z evforičnim padcem meje, uradno sicer šele pozneje z vstopom v Evropsko unijo, je padla tudi neka ideologija. Takrat smo tudi pri nas začeli Slovenijo čutiti dosti bolj kot svojo, dosti bolj kot mater. Italijani pa, ki so nam prej večkrat govorili 'Pojdite domov!', so nas začeli spoštovati in sprejemati kot del tega krajevnega življa. Kot je bilo do leta 1991 nemogoče, da bi srečal italijanskega vernika pri slovenski maši, od tedaj naprej jezik ni več problem.«