Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani se je 25. avgusta končala na 8125 metrov visokem Nanga Parbatu v Pakistanu. Iz Ljubljane smo odpotovali 15. julija in 24. pod diamirskim ostenjem gore postavili bazni tabor na višini 4250 metrov. To sezono so pred nami na gori delovale štiri odprave, nemška, kazahstanska, španska in češka. Vse so imele za cilj ponovitev klasične Kinshoferjeve smeri, a žal nobeni ni uspelo doseči vrha. Do 10. avgusta smo opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v steni ter na okoliških vrhovih. Tistega dne so štirje člani odpotovali domov.
Za začetek slabo vreme
V močno skrčenem moštvu smo tako ostali le še Mojca Švajger, himalajski veteran Viki Grošelj in jaz. Ocenili smo, da zaradi slabih snežnih razmer (malo snega) in zato velike nevarnosti padajočega kamenja klasičen vzpon na goro, to je s postavljanjem taborov in fiksiranjem vrvi, praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.
Dan pozneje smo proučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978. Vsi trije smo raziskali spodnji del smeri do višine 5500 metrov ter ocenili, da je vredno poskusiti. Sestopili smo do bivaka na višini 4750 metrov, Grošelj se je po dogovoru vrnil v bazo, od koder naj bi spremljal najin poskus, Mojca in jaz pa naj bi se naslednjega dne začeli vzpenjati. Žal se je vreme pokvarilo in tudi midve sva sestopili v bazo.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Gre za največji ženski dosežek v Himalaji
