Življenje dr. Andreja Bajuka sta zaznamovali dve ljubezni: do ekonomije, kjer je dosegel visoke položaje v Medameriški razvojni banki in Svetovni banki, in do Slovenije, kamor se je vrnil, ko je vstopil v politiko in v viharnem obdobju po nezaupnici premierju Janezu Drnovšku leta 2000 prevzel položaj predsednika vlade.
Kmalu po rojstvu zapustili Slovenijo
Bajuk je otroštvo preživel v Argentini. Tja se je pri njegovih petih letih in životarjenju v avstrijskih povojnih taboriščih preselila njegova družina po koncu druge svetovne vojne. Želeli so v ZDA, toda tja jim ni uspelo priti. Njegovi visoko izobraženi starši (oče je bil profesor na gimnaziji, mati učiteljica) so morali v novi domovini poprijeti za javna dela, da so preživeli družino. Oče in mati sta bila podjetna: kmalu sta začela šivati rokavice in se ukvarjati s keramiko; gnala ju je želja, da bosta svoje otroke izšolala in jim omogočila boljše življenje.
Kot mladenič iz družine petih otrok je Andrej šel študirat ekonomijo in že pri 21 letih diplomiral v Mendozi. Sprva je hotel postati pravnik, a kaj, ko v domačem mestu ni bilo pravne fakultete. Kot obetajočega mladega ekonomista ga je opazila čikaška univerza in mu ponudila opravljanje magisterija v Argentini. Kmalu zatem je prejel štipendijo za študij na uglednem kalifornijskem Berkeleyju, kjer je leta 1969 doktoriral, v roku pa dosegel še en magisterij.
Profesura v Argentini
Kot doktor ekonomskih znanosti se je vrnil v domačo Mendozo in postal profesor na tamkajšnji univerzi. Kljub temu da mu politične razmere v Argentini niso bile preveč naklonjene (v tem času je tam vladala vojaška hunta), je z veseljem učil mlade generacij ekonomistov. Po rojstvu hčerke se je zaradi naraščujočih napetosti z družino po dveh letih profesure umaknil v ZDA.
Roko pomoči mu je v ZDA ponudil prijatelj iz mladosti Alberto Sojite, ki je postal direktor Svetovne banke v Washingtonu. Bajuk je postal njegov asistent. Žena Katarina, sicer profesorica angleškega jezika, je medtem v ZDA poučevala španščino in magistrirala iz španske književnosti. Bajuk je kariero nadaljeval v Medameriški razvojni banki, kjer je postal svetovalec vodstva, kasneje pa direktor kabineta predsednika. V banki je ostal kar 25 let.
V Sloveniji že v začetku 80. let
Bajuk je stike z rodno Slovenijo ohranjal ves čas. V 80. letih, torej še v času Jugoslavije, je večkrat obiskal Ljubljano. Takrat še ni imel političnih ambicij; te je izrazil po osamosvojitvi, ko je spoznal prvega predsednika samostojne slovenske vlade Lojzeta Peterleta, dve leti zatem pa še Janeza Janšo. Oba sta ga snubila, naj prevzame ugledne položaje v slovenskem finančnem sektorju, vendar je Bajuk ostal zvest washingtonski banki.
Leta 1994 se je Bajuk po nalogu delodajalca preselil v Pariz, postal je predstavnik Medameriške razvojne banke v Evropi. Tako je bil bližje Sloveniji in je dejavno spremljal razpletanje poosamosvojitvenih političnih zgodb mlade države. Po volitvah leta 1996 ga je pomladni trojček SLS, SKD in SDS predvidel za finančnega ministra, vendar je pomladna koalicija takrat padla v vodo, vlado pa je sestavil Drnovšek. Ta čas je bil Bajuk zelo pogosto v Sloveniji in le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo dokončno vrnil v domovino. Hkrati je v tem obdobju vzpostavil zelo dobre odnose s kardinalom Francem Rodetom.
Premier po nezaupnici Drnovšku
Čas za prvi pravi politični položaj v Sloveniji za Bajuka je prišel aprila 2000, ko zaradi nezaupnice pade Drnovškova vlada. Kot podpredsednik združene stranke SLS + SKD je bil Bajuk ključni kandidat za mandatarja v tistem trenutku najmočnejše parlamentarne stranke. Takoj je prekinil službovanje v Parizu in se preselil v Ljubljano. Ker v prestolnici ni imel domovanja, se je z družino nastanil kar v hotelu Slon. Premier je postal šele v tretjem glasovanju, tik za las, po tem ko sta ga podprla Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič (Desus). Vendar je kot prvi med ministri ostal le do jesenskih parlamentarnih volitev.
Njegov čas na premierskem položaju so zaznamovale številne polemike. Opozicija mu je očitala kadrovske cunamije, saj je v dveh mesecih zamenjal preko sto državnih uradnikov, Marjana Podobnika pa postavil za šefa Telekoma.
Nova stranka NSi
Volivci so mu na državnozborskih volitvah namenili 8,6 odstotka glasov; pričakoval pa jih je vsaj dvakrat več. Bajuk je postal poslanec. S stranko SLS + SKD se kmalu razide ob vprašanju volilnega sistema. Zagovarja namreč rešitev, ki jo predlaga Janez Janša, medtem ko predsednik stranke Franc Zagožen išče spravljive tone z levico.
Bajuk protestno izstopi iz stranke, ustanovi NSi in se prek Koalicije Slovenija še bolj zbliža z Janševo SDS. Po njegovih besedah nastane »žlahtna konservativna stranka«, ki si jo je »tako želel Milan Kučan«. V intervjuju za Dnevnik je razmere komentiral takole:
»NSi smo ustanovili, ker se je združena SLS + SKD izkazala kot napačen korak, ker je v manj kot treh mesecih izkazala svojo ‘žlahtnost‘ s tem, ko je z vsemi svojimi glasovi podprla projekt, za katerega se je leto dni zaman zavzemal Miran Potrč, in sicer trenutno veljavni volilni sistem.«
Na predsedniških volitvah leta 2002 je Bajuk odločno podprl Barbaro Brezigar, nov položaj v vladi pa je dočakal s prihodom Janševe vlade. Postal je finančni minister. Leta 2005 ga revija The Banker imenuje za finančnega ministra leta v EU. Na tem položaju ga je najbolj zaznamoval velik dosežek Slovenije – prevzem evra leta 2007. »Slovenija je močno napredovala predvsem zato, ker je v slovenskem gospodarstvu dejansko nastalo novo vzdušje, ki ga lahko ustvarijo samo jasna in točno določena pravila igre,« je takrat dejal Bajuk.
Umik iz aktivne politike
Na volitvah leta 2008 je njegova stranka NSi doživela hud poraz, zato je odstopil z mesta predsednika. Zamenjala ga je Ljudmila Novak. Po tem porazu se je umaknil iz aktivnega političnega življenja. Večkrat smo ga lahko opazili na ljubljanskih ulicah in družabnih dogodkih, njegov zadnji je bilo včerajšnje srečanje na Brezjah.
Andrej Bajuk v intervjuju za RTV Slovenija, 2007
