LJUBLJANA – Dobrodušnost, iskrenost in iskrivost so besede, ki bi morda še najbolj ujele duha nepozabnega Toneta Pavčka, ki se je (predvsem) s svojo poezijo za otroke in odrasle zapisal v srca mnogih generacij Slovencev. In zdaj se je največji, najžlahtnejši gospod, ki je v sebi ves čas skrbno čuval igrivost, zvedavost in odkritost otroka, poslovil za vedno. Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik, je umrl v 84. letu starosti.
Rodil se je 29. septembra 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, diplomiral je na pravni fakulteti, se je pa preizkusil tudi kot novinar in urednik. V letih 1963–1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani, od 1972 do upokojitve 1990 pa je bil glavni urednik Cankarjeve založbe.
Uveljavil se je tudi kot družbeni in politični delavec, še posebno v času osamosvajanja Slovenije. Na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo.
Zavezan mladim
Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi trikrat Levstikovo (1958, 1962, 2005) za mladinsko poezijo in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Pavček je tudi po človeški plati izjemno zavezan mladim, zato ni naključje, da ga je Unicef leta 1996 imenoval za enega svojih ambasadorjev.
Tone Pavček se je v knjigi najprej predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953) skupaj s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom.
V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del njegovih del pa je posvetil tudi otrokoma Saši Pavček in Marku Pavčku.
Za njegove življenjske dosežke ga je leta 2007 Mestna občina Ljubljana imenovala za častnega meščana. Imenovan je bil tudi za častnega meščana Novega mesta in Mirne Peči.
V spomin nekaj Pavčkovih verzov:
POPOTNIK
KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA.
PRVIKRAT
Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.
Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.
SAMO ENKRAT JE PRVIKRAT:
PRVA OMAMA,
PRVA RANA,
NA BELEM LISTU PRVI ZNAK,
PRVO ČUDO
IN PRVO HUDO.
VSE DRUGO
JE
DRUGO.
PESEM O ZVEZDAH
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
Ob 80-letnici Tone Pavček o pesmih, večnem otroku, vzgoji, politiki in še marsičem:
