Fotograf Borut Peterlin je leta 2003 končal podiplomski študij fotografije na London College of Printing (LCP) v Veliki Britaniji. Od takrat je zbral vrsto izkušenj z urednikovanjem, organiziranjem različnih dogodkov in seveda kot fotograf. Pozornost širše javnosti je nazadnje pritegnil s portreti umetnikov oziroma zanimivih ljudi, ki jih je redno objavljal v tedniku Mladina. Gre za serijo posnetkov, ki ostrijo inovativnega, samosvojega in pronicljivega umetnika. Njegov pogled skozi objektiv ne ujame zgolj značaja in videza oseb, temveč njihovo bistvo. Tovrstne odlike so zelo redke in dragocene, zato ne preseneča, da velja za enega najboljših slovenskih portretistov.
Obujeni stekleni studio
Nedavno je na svojem blogu objavil zanimivo novico, namreč da je v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Celje obudil sloviti stekleni studio iz leta 1898, kjer je ustvarjal Josip Pelikan. Tam zdaj izvaja stare tehnike fotografije iz 19. in 20. stoletja. »Zamisel o obuditvi steklenega studia se je sramežljivo porajala, saj tako kot sem bil prevzet z dediščino, ki nam jo je zapustila družina Pelikan, sem tudi s strahospoštovanjem opazoval mojstrove portrete. Zavedam se, da se do takšne kakovosti pride zgolj s trdim delom, in zadnjih osem mesecev sem res trdo delal in se uril v tovrstnih portretih. Med študijem fotografije sem se teoretično seznanil s temi tehnikami, a nekaj povsem drugega je te res rokodelske veščine povzdigniti na mojstrski nivo. Zaenkrat najbolj obvladam mokri kolodij na steklu kot pozitiv ali ambrotipijo, a najbolj me impresionirajo kolodijske negativne plošče, saj je to superiorni fotografski medij, če govorimo o ločljivosti in tonaliteti. Morate vedeti, da so rezultat postopka mokrega kolodija na steklu molekule srebra na steklu in ne srebro-halidni kristali kot pri filmu ali piksli pri digitalni fotografiji,« nam je zaupal Peterlin, ki je zahvalo za obuditev 115 let starega studia pripisal štirim ženskam: »Direktorici muzeja Tanji Roženbergar Šega, nekdanji direktorici Andreji Rihter, ki je zgledno uredila Pelikanovo zbirko in stekleni studio, kustodinji Heleni Vogelsang ter Boženi Pelikan, 90-letni hčeri Josipa Pelikana, ki je skrbela za njegovo dediščino od njegove smrti in nas še vedno navdihuje s svojimi fotografskimi zgodbami.« Dobra novica je, da lahko z obiskom studia dobimo tudi lastne portrete v tehniki mokri kolodij na steklu in seveda klasični portret na plan filmu, narejen z velikoformatno mehovko. Portretne storitve so na voljo vsako prvo soboto v mesecu, vendar se je treba prej najaviti na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Omenjene portrete iz tednika Mladina si bomo lahko ogledali tudi v živo, saj bodo razstavljeni v Galeriji Inštituta Jožef Stefan.
Kaj je mokri kolodij?
Mokri kolodij na steklu je po dagerotipiji in talbotipiji tretja fotografska tehnika, izumljena leta 1851. Zaradi izjemne ločljivosti in preprostosti, seveda v primerjavi z dagerotipijo, je sprožila pravo revolucijo. Kljub 162-letnemu razvoju fotografije je mokri kolodij na steklu (negativ) še vedno superiorni fotografski medij na področju tonalitete in ločljivosti. Pri postopku se namreč na steklu formirajo molekule srebra, medtem ko klasični črno-beli film vsebuje srebro-halidne kristale in digitalna fotografija piksle. Slabost mokrega kolodija kot fotografskega medija je, da zato, ker so molekule veliko manjše kot kristali, potrebujejo veliko več svetlobe za reakcijo – približno dvestokrat več svetlobe kot običajni ISO 100.
