Ivanka Brodar je bila rojena leta 1932 na manjši kmetiji v Imenjah pri Moravčah in že od mladosti si je želela postati kmetovalka. Danes 84-letna vedno nasmejana kmetica in gospodinja pove: »Rada sem imela zemljo, rada sem delala na polju, posebno veselje sem imela z rožami. Želja se mi je uresničila s poroko na moževo kmetijo leta 1957. Sedem let sva pridno gospodarila, ko jo je žal prevzela moževa sestra. Ostala sva praktično brez vsega in se nato zaposlila, vendar nisva nehala sanjati o svoji zemlji. Leta 1965 sva kupila starejšo hišo na Hudem pri Radomljah in začela kmetovati.«
Ponosna na priznanja
Po upokojitvi se je povsem posvetila kmetijstvu, vendar ni znana le kot pridna kmečka gospodinja, temveč jo ljudje daleč naokoli, celo do Ljubljane in Kamnika, poznajo tudi kot odlično izdelovalko sladkih dobrot. »Tako že od leta 1995 predvsem z različnimi vrstami potic in krofi sodelujem na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju,« pravi. »Doslej sem prejela številna priznanja, ki potrjujejo kakovost mojih dobrot.«
Ko se je poročila v Krašnjo, je tam živela neka gospa, ki je zelo rada kuhala in pekla, tudi za ohceti. »Delala je tudi zelo dobre krofe,« pove gospa Ivanka. »Gledala sem jo, kako je zamesila testo, oblikovala krofe ter jih ocvrla. Potem sem hitro tekla domov, še sama zamesila testo in jih naredila. Bili so prav lepi. Takrat sem dobila voljo in še danes jih rada pripravljam. In potice, seveda. Tega je zdaj že več kot štirideset let.«
Krofov več kot za vlačilec Zanima nas, ali je kdaj štela, koliko potic je spekla in koliko krofov ocvrla. »O, to pa ne,« odgovori na kratko. »Res, zelo veliko potic sem naredila, koliko natančno, pa res ne bi vedela. Krofi, koliko jih je bilo? Na noben vlačilec jih ne bi spravili, toliko jih je bilo v vseh teh letih.« |
Gospa Ivanka je še posebno ponosna na zadnja priznanja, ki jih je dobila. Sredi maja je svoje potice spet poslala na Ptuj. Letošnje obvestilo organizatorjev jo je še posebno razveselilo. Spet zlato priznanje za orehovo potico in ocvirkovko ter srebrno za bezgovo potico. Pa ne le to, dobila je tudi priznanje znak kakovosti, kar pomeni, da je za orehovo potico tretjič zaporedoma prejela najvišje priznanje. Že čez mesec so jo razveselili z obvestilom iz Srca Slovenije iz Litije. V tem srčnem delu Slovenije je edina, ki se lahko pohvali s priznanjem, ki ga je dobila za krofe ter orehovo in bezgovo potico.
Še kravam niso teknili
Tekmovanja na Ptuju se zelo rada udeležuje. »Z Dobrot slovenskih kmetij sem se vedno vrnila s kakšnim priznanjem – za orehove, makove, pehtranove, metine in kokosove potice. Neko jutro pred dvema letoma sem začela razmišljati, kaj naj tja pošljem letos. Spomnila sem se na bezeg. Njegovi cvetovi so se komaj začeli odpirati, zadišali so po vsej okolici in sklenila sem, da bom poskusila. Nikjer še nisem videla recepta za bezgovo potico, zato sem si kar sproti izmišljevala postopek za pripravo. Kako so bili presenečeni! Dobila sem zlato priznanje!«
Nekatere ženske, ki se preizkušajo v peki in cvrtju sladkih dobrot, imajo kar nekaj svojih skrivnosti. Gospa Ivanka pravi, da nima česa skrivati. »Najpomembnejše so, verjeli ali ne, dobra volja, ljubezen do dela pa dobra moka seveda tudi,« pojasni. »Se mi je pa enkrat zgodilo, da se mi niso posrečili. V trgovini sem kupila kvas, ki ni bil najboljši. Bil je temnejši, testo je sicer lepo vzhajalo, potem pa je padlo dol. Najprej sem jih naredila kakšnih petdeset. Ko sem jih jemala iz olja, so bili čisto nizki, takšni kot carski praženec. Potem sem še enkrat zamesila in razmišljala, kaj sem naredila narobe. Tudi drugič se je zgodilo enako. Pa so naše krave pojedle kakšnih sto krofov. Šele v trgovini so mi povedali, da se je pri postopku priprave kvasa zgodila napaka. No, vidite, tudi to se lahko zgodi. Pa ti krofi tudi kravam niso najbolj teknili …«
Tehtnice ne potrebuje
Pravi, da ima tehtnico kar v rokah in glavi. Tako je bilo tudi leta 2005 v takratni srednji biotehniški šoli v Kranju. »Želela sem uradno potrditev svojega dela, torej papir, certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Prijavila sem se na tečaj, na katerem smo pripravljali potico. Ves teden smo se učili. Potem so prinesli tehtnico in recepte in nam rekli, naj kar začnemo. In so še mene vprašali, kako bom delala. Vprašala sem jih, ali lahko delam kar brez recepta in brez tehtnice. Dovolili so mi in potica je kar dobro uspela. Dobila sem kup pohval in uradno šolsko priznanje, da sem izdelovalka kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalni način.«
In kakšna je dobra potica? »Če je potica preveč namazana, torej če ima prebogat nadev, tudi ni preveč dobra,« odgovori. »Za tekmovanje Dobrote slovenskih kmetij je predpisano, kakšno je lahko razmerje med testom in nadevom, to je dva proti ena. Testo ne sme biti razvaljano preveč na tanko. In še novost: od letos bodo na tekmovanju lahko sodelovale samo okrogle potice, pa še te bodo morale biti spečene v modelu, ki ima pokončna rebra.« Ivanka Brodar je aprila letos dopolnila 84 let. Z letošnjim priznanjem znak kakovosti Skupaj na stojnici: Ivankina hči Ivi Gradišek, Ivanka Brodar in Francka Šraj Ivankine sladke dobrote Ivankina prijateljica Francka Šraj s posebno napravo za polnjenje krofov z marmelado Krofov več kot za vlačilec
Zanima nas, ali je kdaj štela, koliko potic je spekla in koliko krofov ocvrla. »O, to pa ne,« odgovori na kratko. »Res, zelo veliko potic sem naredila, koliko natančno, pa res ne bi vedela. Krofi, koliko jih je bilo? Na noben vlačilec jih ne bi spravili, toliko jih je bilo v vseh teh letih.«
