Ponarejal denar, risal zemljevide

V prostorih nekdanjega Glavarjevega špitala v Komendi so ob stoletnici rojstva (2002.) v dveh sobah postavili stalno razstavo o življenju in delu Ivana Selana. Na ogled so njegova dela in risarsko orodje, ki ga je uporabljal ta samouki kartograf. Doktor geografskih znanosti Marko Žerovnik iz Komende je njegov edini še živeči sodelavec.

Ivan Selan se je rodil v Savljah pri Ljubljani 18. novembra 1902 v zakonu Matije Selana in Neže Zalokar s kmetije Šimnovec v Suhadolah. Neža je Matiji povila devet otrok, Ivan, krščen kot Janez, je bil drugi po vrsti. Po smrti žene se je Matija poročil še dvakrat: najprej z Mano Oselj iz Bukovice pri Vodicah, povila mu je 11 otrok, po njeni smrti pa se je poročil še s Katarino Košenina iz Spodnje Senice pri Medvodah; v zakonu se je rodilo devet otrok. Med skupaj 29 rojenimi otroki jih je pred šestim mesecem starosti umrlo dvanajst. Med prvim in zadnjim rojenim otrokom je preteklo 42 let.

»Ivan Selan je šest razredov osnovne šole obiskoval na Ježici, zadnja dva pa v Komendi, kjer je bil odličnjak,« pravi dr. Marko Žerovnik. »Prav posebno se je izkazal pri risanju. Po materini smrti se je po dogovoru sorodnikov, ker je kmetija na njenem rojstnem domu v Suhadolah ostala brez moškega potomca, kot bodoči dedič leta 1916 preselil v to vas. Podedoval je kmečko posestvo z 20 hektarji. Veliko bolj kot delo na polju so ga že v osnovnošolskih letih zanimale knjige.«

Ko je šel pri šestnajstih s prijatelji na Grintovec, je prej na podstrešju narisal podroben zemljevid te gore in pot nanjo. Po izletu je omenjeni zemljevid prišel v roke učitelja Ivana Vuge iz Komende. Opazil je izjemen Selanov dar, zato mu je naročil, naj izdela zemljevid okolice komendske šole in občine. Zatem je učitelj to pokazal na prosvetnem oddelku v Kamniku. Ker jim je bilo zelo všeč, so mlademu fantu naročili, naj izdela takšne zemljevide za vse šole v kamniškem okraju. Zanj so izvedeli tudi v Ljubljani. Kmalu se je v Suhadolah oglasil banovinski inšpektor in mu naročil izdelavo več zemljevidov za šole v Sloveniji. Zemljevidov tedaj niso razmnoževali, zato so šole uporabljale izvirnike.

Številni poznajo tudi nekatere Selanove zgodbe o ponarejanju denarja. »Ko je Prostovoljno gasilsko in reševalno društvo Cerklje prirejalo leta 1928 veliko veselico, je naročilo Ivanu Selanu, naj izdela zanje vstopnico v obliki bankovca za 100 dinarjev, ki jo bodo prodajali v isti vrednosti na veselici kot spominek. Tako pridobljeni denar naj bi namenili za dobronamerne namene društva,« pripoveduje sogovornik. »Gasilci so bili navdušeni nad njegovim izdelkom. Vendar, kot je povedal pozneje, mu ta enostranski stotak ni dal ideje, da ponaredi denar. Razlog je bil drugje.«

O tem je Slavko Selan, Ivanov sin, napisal takole: »Začela se je nova doba dela – garanja, objekti so bili v slabem stanju, pa otroci, dolg in še kaj. Da bi se družina rešila prvih problemov, je oče prodal za približno 30.000 dinarjev lesa (takratna vrednost večje nove hiše) in denar shranil v Peskovi hranilnici v Ljubljani. Ta je propadla in omenjene vsote ni bilo več... Izgubljeni denar mu je vrtal po možganih in kar na njivi je sklenil: če je nekdo ponaredil srečke (bile so narisane), bo on denar, torej nadomestilo za denar, ki je propadel v banki.«

Slavko pravi nadalje: »Ne vem, koliko denarja je ponaredil, vem pa, kje so ga zalotili. V Šentvidu nad Ljubljano je v neki trgovini kupoval ob 18. uri, plačal s ponarejenim bankovcem in zapustil trgovino. Prodajalec, trgovčev sin, je zaprl trgovino, pri štetju denarja – bil je bančni uradnik – pa je ugotovil, da je prvi bankovec ponarejen, ker so bili na njem prstni odtisi. Prekmalu je šel v promet, saj se barva še ni posušila. Zavrtel je telefon žandarmerijske postaje, opisal človeka, ki mu je dal bankovec; očeta so na poti domov ustavili in pregledali. V balanci bicikla so našli več bankovcev. Takoj so ga aretirali in odpeljali na žandarmerijsko postajo Šentvid. Še isti večer se je znašel v sodnijskih prostorih v Ljubljani. Sojenje je bilo javno, z veliko publicitete, dvorana je bila polna, zunaj pa množica čakajočih ljudi«.

Kot pravi dr. Marko Žerovnik, se je Ivan Selan izvrstno zagovarjal in zatrjeval, da je nameraval ponarediti le toliko denarja, kot ga je v banki izgubil. Ker so bili po izvrstnem zagovoru ljudje naklonjeni obdolžencu, pozneje pa tudi sodni zbor, so Ivana Selana oprostili. Čez kakšno leto se je pojavil nov ponarejeni denar, vendar je bil slabše izdelan. Ivana Selana so spet aretirali in ga po hitrem postopku obsodili na dve leti zapora, po večini v Mariboru, čeravno je zatrjeval, da tega ni naredil on.

Prostoročni Selanov slog

Selanova pomembnejša plat delovanja je seveda kartografija. Na podlagi prošnje, ki mu jo je sestavil šolski upravitelj Vuga, in priporočila kamniškega okrajnega glavarja je leta 1929 odšel na strokovno izpopolnjevanje na Vojnogeografski inštitut v Beograd, kjer se je redno zaposlil. »Tam se je pobliže seznanil z metodami kartografskega dela,« pove dr. Žerovnik. »Vendar ni zdržal dolgo. Po enem letu se je vrnil domov v Suhadole, kjer sta ga čakali družina in zemlja. Po vrnitvi domov so namreč prihajala nova naročila. Omeniti je treba, da je poleg zemljevidov izdelal tudi dva reliefa oziroma maketi Kamnika in Kranja. Pri zadnjem reliefu mu je pomagal tudi polbrat Feliks Selan.«

Med drugo svetovno vojno je izdelal več topografskih zemljevidov za partizane, zato je bil dvakrat zaprt v Begunjah. Rešili sta ga prisebnost in iznajdljivost, slednjič pa je bil do konca vojne interniran v Salzburgu, kjer je bilo delovno taborišče. Kot izvrstnega risarja so ga zaposlili na tamkajšnji direkciji železnic, kjer je delal kot tehnični risar v uradu za železniške novogradnje.

Po drugi svetovni vojni se je pokazala velika potreba po zemljevidih. Bil je zelo znan, zato so mu pošiljali naročilo za naročilom. »Izdelal je vrsto odličnih zemljevidov, ročnih in stenskih, med katerimi velja omeniti splošnogeografske zemljevide Slovenije in Jugoslavije, prirejene predvsem za šolsko rabo, gozdarske, vinogradniške, turistične, upravnoadministrativne karte in turistično avtokarto, s katero si je po več ponatisih tudi finančno opomogel,« pravi nekdanji Selanov sodelavec. »Velja omeniti karto Slovenija in sosednje pokrajine v merilu 1 : 300.000, pri kateri sta kot prireditelja sodelovala tudi prof. Valter Bohinec in prof. France Planina, kar je eno od najpomembnejših Selanovih del, znano in priznano tako doma kot v tujini. Komendčani smo veseli Selanovih unikatnih zemljevidov Komende.«

Dr. Marko Žerovnik poudarja, da so bili njegovi zemljevidi slikoviti in čitljivi, vsebinsko in strokovno bogati, predvsem pa slogovno enotni in usklajeni. »Pisal in risal je prostoročno,« pove sogovornik. »Dosledno je namreč prostoročno izpisoval vsa imena in ustvaril izredno lepoto črk, ki je zaradi pestrosti oblike pisave ni mogoče doseči s strojem ali z drugimi tehničnimi pripomočki. Razvil je kar 48 vrst pisav – gre za tako imenovani Selanov slog –, in poseben način senčenja reliefa. Izpopolnil je tudi kartografska orodja.«

Selanovo orodje je bilo v glavnem zelo preprosto: nekatere stvari je kupil, druge pa je napravil sam. V sobi, kjer je po navadi delal pozno v noč, je skrbel za stalno temperaturo in vlago, da bi se mu papir, na katerega je risal, preveč ne raztezal ali krčil. V višji starosti je risal večinoma stoje, naslonjen na mizo. Zadnja štiri leta je izdeloval stenski zemljevid Slovenije v merilu 1 : 150.000, a ga zaradi oslabelosti in smrti ni mogel dokončati. Ivan Selan je umrl 29. septembra 1981. Po njegovi grafični zasnovi ga je po dobrem letu dokončal dr. Marko Žerovnik kot njegov edini še živeči sodelavec. Skupaj sta bila od leta 1952, bila sta sodelavca in prijatelja.

Občina Komenda se je leta 2012 velikemu človeku oddolžila z izdajo monografije Ivan Selan – Od ponarejanja denarja do slavnega kartografa, ki jo je pripravil dr. Marko Žerovnik.

 Najbolj znan je Leopold Layer

Ljudje v denarni stiski so si v preteklosti pomagali na različne načine, da bi prišli do denarja in si nepošteno izboljšali svoj položaj. Slikarsko nadarjeni posamezniki so se s ponarejanjem denarja še posebno zapisali v našo zgodovino. Med najbolj znane ponarejevalce zagotovo spada kranjski slikar Leopold Layer.

Layer je neverjetno zanimiva osebnost iz obdobja, ko se je slovensko baročno slikarstvo že poslavljalo. Veliko človeških usod je bilo povezanih in stkanih z njegovim življenjem, ki bi se zaradi stiske ob vdorih Francozov na slovensko ozemlje kaj kmalu tragično končalo. Leopold Layer ni znan le kot delaven in nadvse ploden kranjski slikar, v slovensko zgodovino se je zapisal tudi zaradi dejstva, da je v hudi denarni stiski ponarejal avstrijski denar in končal v zaporu. Kot beremo v delu Tri zaobljube, drugem delu trilogije Vozarji pisatelja Janeza Jalna, se je Layer v zaporu na Pungartu v Kranju zaobljubil, da bo poslikal kapelo na Brezjah, če bo živ prišel iz ječe.

Zbirka Ivana Selana

naslov

Glavarjeva 104

1218 Komenda

telefon

01/724-74-00

elektronski naslov

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

koordinate

46°12'25.4 N ´´ 14°32'20.6 ´´E

Ogled zbirke je možen po dogovoru.