Prejšnji teden so se zgodile kar tri masovke, seveda, če ne štejemo pustnih povork. Mimogrede, šeme so letos očitno jako popularne in aktualne: v soboto sem v dveh velikih trgovinah dveh velikih trgovcev zaman iskal eno samo samcato masko za svojo fasado, da bi šel na poberijo z našim Benom Tenom. Police izropane kot v času najhujše stabilizacije v prejšnji državi. Pa pravijo, da imajo trgovci nos!
Kakor koli, za Ljubljano so tri javne prireditve visokega tveganja v treh dneh, na vsaki pa deset ali več tisoč udeležencev, velik zalogaj in dosežek.
Sam sem se veselil Katančeve vrnitve. Po dolgem času sem si ogledal vseh 90 minut nogometne tekme. Po televiziji. V zasnežene Stožice me ni vleklo, tudi zaradi namigov, da bo ozračje kot leta 1996 za Bežigradom. Takrat sem srečanje med Slovenijo in BiH spremljal v živo in se od sramu pogrezal v Plečnikovo razpadajočo mojstrovino: otoček sramežljivih Janezov, okrog njih pa glasno bučanje morja Bosancev. No, v sredo je bilo podobno. Kje so bili zdaj »združeni« slovenski navijači, ki so denimo skakali sredi Amsterdama, v Južni Koreji in Južni Afriki? Dokazali so, da si ločeni pravljic ne zaslužijo.
Ljudje z nogometne zveze so prijateljsko tekmo celo preselili na največji stadion, menda so domnevali, da vstopnice kopnijo zaradi našega selektorja. Da po vstopnicah hlepi predvsem armada bosanskih gastarbajterjev, naši fuzbalski foteljaši niso zaznali?
Tudi petkovo politično zborovanje in vstajanje sem opazoval z distance, prek poročil medijev. Vesel, da so oboji, ki so proti, raje ločeno plesali, kot da bi se spet spotikali drug ob drugega. Razumem voljo prvih in drugih, v zadregi pa sem, kako poimenovati potezo čuječnežev med vstajniki. Ti so reveža, ki si je morda le v navalu čustev in adrenalina sredi masovke drznil vreči (eno) petardo, promptno in samocenzurno prijeli ter ga izročili represivnemu ideološkemu aparatu države.
Če ne moremo velikih, polovimo vsaj majhne.
