Politika vedno počepne pred kapitalom

Rudar in kmet, 49-letni Uroš Macerl iz Ravenske vasi nad Zagorjem, ovčerejec na dedovi kmetiji, pri Grabnarju se je reklo po starem, je eden od šestih dobitnikov okoljske Goldmanove nagrade za leto 2017. Prejmejo jo aktivisti, ki se postavijo po robu agresivnemu kapitalu pri onesnaževanju in degradaciji okolja. Macerlu je s sodelavci okoljske organizacije Ekokrog in sokrajani v 13 let dolgi bitki uspelo zaustaviti sežiganje odpadkov in petrolkoksa v trboveljski cementarni, v lasti francoskega podjetja Lafarge.

Kako je na vaši kmetiji potekal dan, ko je cementarna Lafarge prenehala sežigati odpadke?

V času obratovanja Lafarge cementa je bilo življenje na naši kmetiji zelo težko. Nenehno smo bili izpostavljeni velikim koncentracijam žvepla, prahu in koktajlu drugih nevarnih strupov. Listi trav, poljščin in dreves so bili ožgani in na njih se je nalepil tovarniški prah. Živali so vse to jedle in imeli smo veliko zdravstvenih težav. Ko je tovarna izgubila okoljevarstveno dovoljenje in se je prenehalo sežigati 100 ton odpadkov na dan, ko so ugasnili dimnik, smo prvič doživeli pomlad, poletje, jesen brez smradu in prahu.

V kakšnih razmerah bi lahko po vašem mnenju cementarna vendarle obratovala?

V tej naši dolini, dobesedno luknji, nikoli na nič drugega kot na plin.

S cementarno se člani okoljskega društva Ekokrog in krajani prerekate že 13 let. Kaj je ključni problem?

Čisto tehnološki in kapitalski. Francosko podjetje Lafarge je leta 2002 kupilo trboveljsko cementarno in leta 2003 je začelo kot gorivo uporabljati petrolkoks, stranski produkt naftne industrije. Dokazano na sodišču, vsa leta brez dovoljenja. Podjetje je peljalo postopek zamenjave goriva z mazuta na premog. V občinski odločbi za delovanje pa so v oklepaj dodali (antracit ali petrolkoks). Vemo, da je antracit premog, petrolkoks pa je povsem druga stvar, tako se je začelo onesnaževanje. Organski strupi so se v zraku dvignili za 77 odstotkov, benzen za 256 odstotkov, žveplo za 55... Osnova je v tem, da je petrolkoks tako rekoč brezplačno gorivo, stranski produkt, nekakšen nebodigatreba, ki se ga je treba znebiti. Nato je prišlo na vrsto še sežiganje odpadkov.

Bi cementarna na petrolkoks obratovala v Avstriji, Franciji, Nemčiji ali Švici?

Nisem prepričan. Je pa sežiganje odpadkov v cementarnah problem po vsem svetu. Očitno so si pridobile nekakšen odpustek pri sežiganju odpadkov in izposlovale nižje okoljske standarde. Hkrati jim gre seveda na roko, da bi se vsi mi radi na neki način znebili odpadkov. Gre za nesprejemljiv družbeni kompromis. Če peljemo odpadke v sežigalnico na Dunaj, je to slabo, a vsekakor boljša možnost, saj tam strupene pline v seriji čistilnih naprav tako prečistijo, da so izpusti varni. A taka sežigalnica seveda ogromno stane, kar pa kapitalu ni po volji. Rešitev obstaja in se že izvaja v mnogo skupnostih po svetu. Imenuje se Zero Waste, kar pomeni družbo brez odpadkov. Sežiganje odpadkov je norost, ki uničuje naravne vire, reciklaža in vnovična uporaba pa prinašata tudi bistveno več delovnih mest.

Kdo vas je predlagal za Goldmanovo nagrado?

Predlog je prišel iz Mednarodne organizacije za boj proti sežiganju odpadkov v cementarnah GAJA. Menili so, da je zgodba tako dolga, močna in primerna za evropsko kandidaturo. Goldmanovo nagrado namreč vsako leto podelijo izbranim naravovarstvenikom s šestih celin. Jaz sem za to izvedel konec decembra, ko sem že bil izbran.

Vam je ob prejetju okoljske Nobelove čestital kdo od politikov, ki čestitajo našim uspešnim športnikom?

Čestital mi je župan Zagorja Matjaž Švagan, ki nam je edini vseskozi stal ob strani, poklicala pa me je tudi županja Trbovelj Jasna Gabrič. Dobil sem tudi čestitko varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer in teh čestitk sem bil res vesel. Presenetil pa me je veleposlanik v ZDA dr. Božo Cerar, ki je prišel na podelitev v Washington in mi čestital, hkrati pa izrazil res zrelo mnenje o našem problemu. Čestitk tistih pravih politikov ni bilo, jih niti nisem pričakoval niti si jih ne želim.

Zakaj mislite, da so vas spregledali?

Cementarna in sežigalnica odpadkov na petrolkoks ne more obratovati brez privolitve politike. Za to sporno delovanje so vseskozi vedeli vsi. Naj vam povem, da je v vseh teh letih Ekokrog podatke o izpustih, onesnaževanju, analizah in dogajanju pošiljali vsem medijskim hišam in večkrat tudi poslancem v parlament. Z izjemo Švagana se z nami ni nihče ukvarjal. Našel se je tu in tam minister, ki se je celo želel pogovarjati z nami. Pa smo se dobili, predstavili zgodbo, papirje in včasih že mislili, no, ta bo morda pravi, pa je bilo običajno v nekaj mesecih upanja hitro konec, ko se niso več odzivali na naše klice, prošnje...

Kakšen je trenutni položaj?

Cementarna je leta 2015 izgubila okoljsko dovoljenje. Predložili so novo vlogo, ki je bila nepopolna, zato jo je Arso zavrgel. Na to so se pritožili. Upravno sodišče je pritožbo sprejelo in odločilo, da bi moral Arso vlogo obravnavati, kar je tudi storil in jo nato zavrnil. Lafarge ni imel druge možnosti, kot da vloži tožbo proti državi na upravnem sodišču, kar je tudi storil. Še vedno torej želijo kuriti na petrolkoks, čeprav je sodišče po členih pojasnilo, da tega dovoljenja nikoli niso imeli.

So vam ponudili odškodnino?

Ja, seveda. Dobil sem zelo neposredno ponudbo; koliko in kaj želim, rento, denar... Pa bomo mi in vi lepo živeli, nehajmo se kregati in bomo vsi zadovoljni. Prepričan sem, da bi lahko postavil izjemno visoko ceno, da bi se mi splačalo pustiti ovce, kmetijo in se odseliti, pa bi imeli za vse življenje dovolj. Ampak s tem bi prodal zdravje svojih otrok, sovaščanov, tega pa nikoli ne bom storil. Rad imam te hribe in tu so moje korenine.

Kakšno podporo imate v javnosti?

V Zagorju je bil referendum in 98 odstotkov ljudi je bilo proti sežiganju odpadkov. V Trbovljah so se svetniki zelo potrudili, da referenduma nismo mogli izpeljati, pa cementarna deluje v njihovi občini. Tu v Ravenski vasi sem imel in še imam podporo velike večine.

Ste imeli kdaj občutek, da igrate nekakšnega naravovarstvenega don Kihota?

Posameznik nima nobenih možnosti v boju proti spletu tako velikega kapitala in politike. Vso strokovno podporo smo si ustvarili v Ekokrogu, to so bili primerno izobraženi in ozaveščeni ljudje, ki so si vzeli čas in pomagali. V nekem trenutku smo ugotovili, da cementarna poskuša izključiti vse stranke v postopku. Takrat smo prosili za pomoč nevladni organizaciji Pic in Fokus, ki imata status stranke v javnem interesu. Nemudoma so nam šli na roke in sodelovali, prej pa nismo niti iskali podpore pri drugih okoljskih organizacijah. Stvar se je celo obrnila, Ekokrog je uspešen, zato smo v zadnjih dveh mesecih mi dobili nekaj prošenj za pomoč. Nekateri so celo pričakovali, da bomo prišli tja in reševali zadevo, kar seveda ne gre. Če lokalna skupnost ne rešuje in ne reši problema, ga ne bo nikoli nihče od zunaj.

Ste doživeli kaj neprijetnega?

Zlasti na forumih so nekateri zapisali marsikatero krivično na moj račun, ampak jim ne zamerim preveč, prej se mi smilijo. Na protestnem shodu Zasavcev 2010 v Ljubljani prerezane gume na avtomobilu. Kaj hujšega pa ni bilo.

Po svojih strminah pasete več kot 200 ovac. Se ovčereja izplača?

Doma smo izračunali, da smo na naši kmetiji plačani nekaj čez 2 evra na uro. Se pravi morate biti malo nori, da se tega lotite. Če se tega lotiš, ti mora biti to hobi in način življenja, sicer ne zdržiš. Odkupne cene ovčjega mesa, se pravi jagnjeta, se v klavnicah gibljejo od 5,5 do 5,80 evra za kilogram. V gostilnah dobimo nekaj več, recimo dobrih 7 evrov. Na jagnje dobimo od 70 evrov, za večja, primerna za zrezke, pa tudi do 140. Je pa seveda treba poračunati vse stroške.

Kakšno razliko ustvarite pri ceni mesa z ekološko rejo?

Trenutno tako rekoč nobene, ponudbo ekološkega mesa kot prestižnega artikla je treba v Sloveniji šele razviti. Ekološke subvencije so sicer malce višje, a se žal znižujejo, kar se mi zdi nerazumljivo. Ekološki kmetje smo namreč edini, ki obdelujemo, pasemo in kosimo tudi strme travnike in pašnike, ki se najbolj zaraščajo. Če bomo mi nehali, se bo še to zaraslo. Če prav vem, v Sloveniji izgubimo po dve kmetiji na dan. S sinom Urhom nameravava urediti klavnico in pakirnico, da bomo lahko čim več prodali doma na dvorišču. Hkrati smo postavili kozolec, ker bomo razvijali tudi izletniško kmetijo. V taki kombinaciji bo morda šlo.

Reja drobnice v Sloveniji že nekaj let stagnira. Ima prihodnost?

Ne vem. Na občnem zboru ovčerejcev je bolj malo mladih obrazov. V nasprotju s položajem v Avstriji, kjer ima kmet bistveno višje dohodke, subvencije in ugodnosti so neprimerljive. Če le želi kdo delati.

Koliko smo lahko ekološki, če je okolje degradirano, onesnaženo?

Nekateri nam v isti sapi očitajo, da sploh ni onesnaževanja, po drugi strani pa, da prodajamo meglo, saj v onesnaženem okolju ne more biti ekološke pridelave. Vendar je v degradiranem okolju ekološko, se pravi sonaravno kmetovanje še bolj nujno in bi ga morali še bolj podpirati. Če bomo v takem okolju onesnaževali svojo zemljo še kmetje sami, potem to res ne bo dobro.

Kaj vam pomeni nagrada?

Nagrada mi pomeni veliko, je pa žal prejem take nagrade kazalnik odnosa države do lastnih ljudi in lastnega okolja. Novinarji ste prihajali na naše tiskovne konference ali akcije. Rekel bi pa predvsem dvoje: imeli smo problem, ker je zgodba trajala dolgo, za medije predolgo, zato smo se zelo trudili, da bi ohranili zgodbo živo, svežo, kar je včasih problem. Nasprotna stran to ve, ima seveda več denarja in tudi časa.

Kako naprej?

Veliko možnost varovanja našega okolja vidim v povezovanju okoljskih organizacij, tako bomo močni. Do neke meje je pri naravovarstvenikih tudi problem, ker so številni v državnih službah in morajo biti previdni. Velika prednost Ekokroga s svojimi 200 člani je bila prav v tem, da nismo imeli kaj izgubiti. Jaz sem kmet na svoji zemlji. To je včasih prednost, ne glede na to, da sem plačan dobra dva evra na uro.

Kaj je trenutno ključni okoljski problem v Sloveniji?

Novi okoljski zakon, ki izključuje civilno družbo iz postopkov, ki okoljska dovoljenja naredi trajna in daje izključno pravico državi, da lahko zvišuje mejne vrednosti. Predvsem pa vladna politika, ki vedno popusti pritiskom kapitala na račun okolja in zdravja ljudi.