Sosedi niso izbira, so nam dani, so nuja. Za vekomaj. Tudi južni, s katerimi nas dokazano druži ali razdvaja največ ljubezni in sovraštva. Obojega po potrebi. Trenutno se gledamo sovražno. Za nameček še prek bodeče žice, bojda ostre kot britev. Spomnim se časov pred poltretjim letom, ko je Hrvaška vstopala v EU. Lepi njihovi je od Evrope kar prihajalo. Pa čeprav sta obe frajli. Prvikrat so občutili neko novo svobodo, na sever, vzhod in zahod so smeli brez postanka na meji, brez carinikov. A taista Evropa ni le svoboda. Je tudi – kot bi rekla Merklova – Ordnung und Disziplin. Na ti dve besedi pa južno od Kolpe in Sotle ne slišijo najbolje.
V imenu reda in discipline, lahko jima rečemo tudi Schengen, so se sredi tedna na meji med Hrvaško in Slovenijo pojavili prvi metri in kasneje kilometri ograje. Točneje bodeče žice. Ker pač drugače ne gre. Ker je to edini učinkovit odgovor na prekleto resno migrantsko grožnjo. Z vsem, kar prinaša. Pa se je Hrvatom znova utrgalo. Da Janezi kopajo po njihovem, besnijo, na mejo so poslali celo do zob oborožene specialce. Evropo so nagovorili z govorico orožja. Vem, da bo ostalo le pri grožnji, preveč vezi je stkala skupna zgodovina za kaj več od tega. Ni pa prijetno. Kot ni prijetno prebirati zagrebškega dnevnega časopisja, kako z ograjo zgolj opravljamo umazano delo za Merklovo, za nameček so v žalostno medijsko gonjo proti deželi vključili celo Zorana Predina. Še dobro, da so se v lepi njihovi zgodile volitve, z njihovim razpletom ali zapletom bodo imeli glavnino opravkov še lep čas. Prepir s Slovenci jim je zgolj popestritev, ventil, skozi katerega zdravijo nemoč in komplekse. Če se hočejo prikupiti javnosti, kar pa hrvaška politika krvavo potrebuje, je pač treba najti nasprotnika zunaj. In zaigrati na dokazana patriotska čustva. Kot so to počeli že neštetokrat. Pred časom so nam denimo brez pravega razloga domoljubno zagrozili, da ne bodo dovolili odlagališča radioaktivnih odpadkov v bližini svoje meje. Kar tako, za svojo uporabo. Čeprav so možnosti, da bi kadar koli kjer koli v Sloveniji res stalo jedrsko odlagališče, enake pričakovanju posavskega kmeta, da mu bo ovca povrgla telička.
Vselej je za dežjem posijalo sonce. Enako si roko podajata ljubezen in sovraštvo. A veliko več bi bilo prve, če bi tisti, ki danes trkajo na domoljubna čustva, pokazali enako spoštovanje do domovine drugih
