Pod traktorjem je umrl najboljši človek na Kalu

KAL – Vas Kal v severovzhodnem delu Košanske doline leži ob cesti iz Pivke proti perutninsko znanim Neverkam. Pred stoletji je zaslovela po kamnosekih, dva še vedno klešeta, spomin na tradicijo ohranja tudi urejena kamnoseška učna pot. Za vasjo je na svoji parceli na kraju z ledinskim imenom Krače v torek popoldne v traktorski nesreči umrl 74-letni Jože Pecman.

Anita Leskovec, predstavnica PU Koper, je povedala: »Ob 16.40 je v vasi pri Pivki 74-letni domačin zlagal drva, ki jih je pred tem pripeljal na nakladalni rampi, pripeti na zadnjem delu traktorja. Traktor je bil v bližini nadstreška, nekoliko stran pa prikolica, ki ni bila pripeta k traktorju. Traktor se je v nekem trenutku premaknil in moškega je levo zadnje kolo povozilo, traktor pa se je nato ustavil v prikolici. Moški je na kraju dogodka umrl.«

Nova streha v 48 urah

Prvi vaščan, ki smo ga povprašali o pokojnem, je brez premišljevanja, kot bi izstrelil, dejal: »Umrl je najboljši človek v vasi!« Enako so potem povedali še drugi.

Kako zelo so Kalani cenili Jožeta, med drugim pove dogodek, ki nam ga je opisal sosed Pavel: »Še ni bil dve leti v novi hiši, ki sta jo zgradila z ženo Vilmo, ko mu je pogorelo ostrešje. Takrat se je pokazala solidarnost vaščanov – v 48 urah smo naredili novo streho, pri čemer sta sodelovali vsa vas in tovarna Javor, kjer je bil zaposlen.«

O Jožetovi življenjski poti njegova dobra prijatelja povesta: »Na svet je privekal na Preložah v Brkinih, kot otrok je prišel živet k svoji teti v Mali Pristavi, ki spada pod Šmihel. Po osnovni je končal šolo za strojnega mehanika. Poročil se je z Vilmo iz Suhorja v Brkinih. Nekaj let sta živela na Ravnah, potem sta si v sedemdesetih letih sezidala svoj dom na Kalu.«

Jože je sprva delal v pivškem Javorju kot vzdrževalec, zatem kot kurjač in nazadnje, do upokojitve, kot vodja kurilnice.

Po nečem se je še posebno odlikoval: »Doma je imel stružnico, pri delu z njo, pa tudi nasploh kot delavec, je bil zelo natančen. Marsikaj, pravzaprav vse je znal narediti. Ko se je komu zlomilo orodje, ko se je kar koli pokvarilo, pa se mogoče niti mojstrom ni ljubilo popravljati – smo nesli k Jožetu. 'Bom pa k Pecmanu nesel', smo pravili, 'on bo rešil'. On je vse sprejel in naredil. Enostavno tako. Na koncu si ga vprašal: 'Koliko sem dolžan?' Pa je odgovoril: 'Nič, pojdi!' Nikoli ni računal, vse je napravil samo iz svoje dobrote, pa da ljudem koristi.«

»Ni cerkve, da ne bi kaj zdrejal«

Pomnijo ga tudi po tem, da se je udeleževal vsake maše v Košani: »Zagotovo je vestno molil, a je zgledno in dobrotljivo tudi živel in delal. Ko se je po cerkvah napeljevalo električno zvonjenje, je čuda tega zdrejal. V tej okolici skoraj ni cerkve, kjer ne bi bil kaj prispeval s svojim delom.«

Krona Jožetovega prostovoljnega dela pa je obnova cerkvice sv. Urbana na Vremščici: »Pravzaprav je na novo zgrajena, saj je bila porušena več stoletij. Sesula se je zaradi tistega avstrijskega cesarja, ki ni dovolil obnavljati cerkva. Jožef II., sin Marije Terezije, je bil tisti cesar, ja. In ko se je pred desetimi leti začelo govoriti o obnovi cerkvice na Vremščici, ki je bila povsem v ruševinah, je bil Pecman takoj pripravljen sodelovati. Je med pobudniki obnove. Prosil je ljudi, da so pomagali denarno in v materialu. Zelo je zaslužen, da je sv. Urban obnovljen.«

Poleg natančnosti sta Jožeta odlikovali tudi vztrajnost in vestnost: »Material za obnovo cerkvice smo vozili gor s terenskim vozilom. Jože je bil glavni voznik. Kamnita brezpotja in tudi preobremenjenost so vozilo tako zdelali, da ni bilo več uporabno. Naslednje vozilo so nam ukradli. Pa je Jože priskrbel še tretje, to še imamo.«

»Jože in Vilma lahko služita kot zgleden zakonski par, ki si je lepo uredil življenje,« so povedali Kalani in dodali: »Hči Nataša živi in dela v Ljubljani. Z njima doma je ostal sin Dušan, ki si je ustvaril družino. Kako se je Jože veselil rojstva prvega vnuka! Pa potem še drugega in vnukinje.«

Jože in Vilma sta s prijatelji veliko hodila v hribe. S sosedom Pavlom je bil tako kar trikrat na Triglavu. Na Vremščico je pa zahajal tako rekoč vsak prosti čas.

Kalani so nam naročili: »Ne pozabite zapisati, da za Jožetom žalujemo vsi sovaščani in vsi, ki so ga kdaj poznali.«