Pod streho šest veličastnih

Michael Barilla, Cindy Bishop in Sheri Bush (ZDA), Robert Celinski (Poljska), Nicholas Gould (Velika Britanija), Clara Hoffmann Raveloson (Francija), Hans-Peter Ketterl in Thomas Schmidt (Nemčija), Mikael Kristensen (Danska), Emiko Jokojama (Japonska), Emilio Zamarriego Garcia (Španija) in … Katarina Benedik (Slovenija)!

Le kaj pomenijo ta imena, se gotovo sprašujete.

Brez ovinkarjenja: to je dvanajsterica tekačic in tekačev, po doseženem času sicer ne ravno najhitrejših, so pa (tudi uradno) edini na tem svetu, ki jim je uspelo preteči vseh šest največjih maratonov, tako bostonskega, londonskega, berlinskega, chicaškega, newyorškega kot tokijskega!

In med njimi, kot ste opazili, je tudi naša še ne petdesetletna Katarina Benedik, odvetnica in predvsem rekreativna tekačica, zaljubljena v ta življenjski slog. Pravzaprav se je v tistem Katarina zazrla v svojo tri leta starejšo sestro Marjano, učiteljico fizike in že na prvi pogled pravo maratonko, s katero sta pred desetimi leti sploh začeli teči. Složno in sočasno. Nasmehnili sta se, minljivosti ali tekaškim dogodivščinam?

»Vas je starejša sestra navdušila?« smo jo morali vprašati, ta pa je odgovorila hitreje, kot smo pričakovali. »Neeeeee! Skupaj sva začeli.« Mislite si, kar si hočete, toda nekaj pristno sestrskega smo začutili takrat.

Začeli sta povsem spontano. Malo zaradi kompenzacije – tek, sta se strinjali obe, je vendarle nekakšno nadomestilo ali pa blažilo še za nekaj drugega, za neko drugo razvado – malce tudi zaradi koristnejše izrabe prostega časa. Pravzaprav so bili krivi otroci. Čakanje pred šišenskim stadionom je bilo zanju očitno tako moreče, da sta morali nekaj ukreniti in nekaj početi. Teciva, sta si rekli! In začeli: sprva na tamkajšnjem holmerju, mehki tekaški progi iz mešanice peska in žaganja, poimenovani po švedskem trenerju Gostiju Holmerju, sprva po pet kilometrov, nato sta se leta 2007 pridružili tekaški skupini Urbana Praprotnika.

»Ah, prav nobene želje nisem imela, da bi kdaj pretekla vseh šest največjih maratonov!« je priznala Katarina na neki marčni deževni dan, le malo zatem, ko sta konec februarja s sestro pritekli v cilj tokijskega maratona. Njenega šestega, Marjaninega petega.

Kot rečeno, bilo je povsem spontano. Tudi sestri sta bili naravnost navdušeni, kako čisto glavo dobi človek že po nekaj pretečenih kilometrih, tako čisto, da bi si jo želel imeti tudi jutri pa še pojutrišnjem in tako naprej. Potem ta želja prodre v kri in tek postane droga, zdrava droga!

Višje, hitreje, močneje, vse to velja tudi za rekreativce. Še istega leta, 2007., sta tako na ljubljanskem maratonu pretekli desetko, naslednje leto polmaraton. Praprotnik je tudi njima vcepil, da tekmujejo le zato, da bi bolje trenirali! Zdaj ne tečeta nikoli več pod 10 km, Katarina jih na teden preteče okoli 30, Marjana kar 50! »Na leto 2400 kilometrov!« je dejala starejša. Osupnili smo. To res ni malo. Zato pa je toliko hitrejša (Marjana maraton preteče v treh urah in pol, Katarina potrebuje uro več), smo spodbodli mlajšo. »Verjetno, ker je vzdržljivejša,« je pripomnila, a se v vlogi mlajše sestre le ni dala, »zato pa mene toliko manj boli!«

»Oh, občasno me že kaj boli, a ni hudega!« je Marjana umirila mlajšo. Ta je bila sicer že vse od začetka hitrejša. »Mogoče je res bolj trmaste sorte!« Marjana, suha kot trlica, pa: »Resnično, že od začetka sem, ne da bi se preveč trudila, vselej pretekla nekoliko več in bila tudi hitrejša.« Bila je že tako hitra, da bi se že po normi zanesljivo uvrstila na newyorški maraton, maratonsko meko, toda njen značaj je pač nekoliko bolj rezerviran. »Nisem se upala prijaviti.« Sestra, ki je gotovo bolj flegma, pa se je spomladi leta 2009 prijavila, »iz čistega heca,« kot pravi. »Saj nisem niti pričakovala, da bom izžrebana!« Če si trikrat prijavljen in neizžreban, imaš v četrto namreč zagotovljen nastop. »Dobro, če je tako, bom za abrahama prvič odtekla maraton,« si je mislila pred štirimi leti in s tem želela simbolično okronati doživeto življenje. Toda kaj, ko jo je že čez mesec dni nepričakovano presenetil SMS. »Zjutraj sem ravno vstala iz postelje, ko je zacingljalo,« se je spominjala. Na zaslončku je pisalo, da so ji toliko in toliko denarja odtrgali z bančne kartice. »No, lepa reč, spet mi je nekdo zlorabil kartico,« si je mislila, potem pa presenečeno ugotovila, da so ji pravzaprav odtrgali za prijavnino – za newyorški maraton! Okoli 200 dolarjev. Najprej je Katarino popadel šok, zatem nepopisno veselje!

Marjani je bilo krepko žal, da ji je umanjkal ta kanček predrznosti. Zato se je opogumljena takoj prijavila na maraton okoli Gardskega jezera (ta sicer ne spada med največjih šest). »In mesec pred menoj je Marjana odtekla svoj prvi maraton!« se je sladko nasmehnila Katarina, ki se je 1. novembra potem spoprijela z newyorškim. Marjana je bila tam kot navijačica.

Bili sta tako navdušeni in že tako strastni, da se še zdaleč nista zaustavili. Odtlej na velikih maratonih tečeta skupaj. Že naslednje leto je padel Berlin, leta 2011 sta padla še London in Chicago. Ta jima je sploh najljubši! Zaradi prešernega dogajanja in idilične kulise okoli Michiganskega jezera jima je šlo že pred startom na jok.

Dobro, Marjana se potem sicer vselej zažene, Katarina ji seveda ne more slediti, toda na cilju – pa ne le njima – spet pritečejo solze. Maraton je torej kot življenje: solze na začetku, solze na koncu in še vmes!

Sestri se razlikujeta tudi v trpljenju: ko nastopi kriza, Katarina hodi, Marjana pa še kar teče! V Bostonu 2012 je bila že aprila tako silna vročina, časi so bili skromni, Marjana je bruhala, hodila, »šla z glavo skozi zid«, je priznala. Katarina se je pritajeno nasmehnila, češ počasi se daleč pride.

Zadnjič sta pretekli še tokijskega. Do Katarininega dosežka Marjani manjka torej le še newyorški. O njem za zdaj razmišlja le potihem in priznava, da je nadvse ponosna na sestro, ker ji je uspela ta svojevrstna rariteta.

»Jaz pa sem ponosna nate, ker si tako hitra!« Obe sta se zasmejali.

»Ne veeeeem!« pa je v svojem dekliškem slogu tedaj izrekla Katarina, ko smo jo povprašali, kaj zdaj, ko je misija opravljena. Občutek smo dobili, da je Marjani mogoče le malce težje: »Saj meni res ne bi bilo treba toliko teči, morda je res malo preveč, toda resnično me skrbi, ko ne bom imela več tega tekaškega cilja, skrbi me, da bom v tem primeru kar odnehala.«

Trenutno se še zdaleč ne mislita predati malodušju, čeprav ... Čeprav po našem pogovoru nista šli teč. Deževalo je. Tek pa seveda ne sme biti obveznost – ampak radost!