Le nekaj korakov stran, na drugi strani Kraškega roba, je že vse drugače. Svet postane trd, neizprosen, kamnit, brez sledi o rodovitni zemlji, kaj šele njivi ali vrtičku. Le zarasli pašniki, polni ostrega brinja in živo rdečega ruja, neskončni borovi gozdovi. Tisti bori, ki so zrasli, potem ko smo stoletja sekali gozd puhastega hrasta in črnega gabra ter hlodovino vozili proti Benetkam, kjer so jo zabili v močvirnat svet in postavili čudovito mesto. Kraški svet Notranjske nad Kraškim robom se zadnje stoletje spet zarašča in gozd si nazaj jemlje prostor, ki ga je nekoč izgubil zaradi drvarske sekire.
Meja med popolnoma različnima državama
Tako kot pokrajina se tudi ljudje na obeh straneh roba razlikujejo v vsej svoji biti. Nič čudnega, da je bila prav na tej črti meja med popolnoma različnima državama. Mediteranski svet in morje je predstavljala Beneška republika, celinski imperij Avstrijsko cesarstvo. V ta svet smo Slovenci sicer prišli v 7. stoletju: izborili smo si prostor pod soncem, podjarmili tiste, ki so tu živeli pred nami, in bili tudi sami podjarmljeni. Nastala je mešanica ljudi, ki so živeli drug z drugim dobro tisočletje, dokler jih ni ločil nacionalizem 20. stoletja. Italijani so živeli predvsem v obzidanih obmorskih mestih, Slovenci v zaledju slovenskega dela Istre pod beneško oblastjo. Spet Slovenci, a nad Kraškim robom, smo živeli v trdem svetu Notranjske pod kulturnim vplivom rajnke Avstrije. Ta je vladala z redom in disciplino in je imela precej manj posluha za mediteransko lahkotnost.
Danes je zaledje slovenske Istre le bleda podoba nekdanjega sveta
Obmorska mesta še kipe od življenja, a Šavrinsko gričevje ni več takšno, kot je bilo. Že pred dobrim stoletjem se je začel proces njegovega zapuščanja, takrat je bilo preprosto preveč naseljeno, sam Kraški rob pa puščava, saj so vetrovi in padavine v nerodovitni kamen spremenili še tiste revne pašnike, ki so jih ustvarili in s toliko truda obzidali ljudje. Gričevje se je vedno nagibalo k obmorskim krajem, predvsem pa k Trstu, ki je bil tedaj največje pristanišče Avstro-ogrske. Iz tistega obdobja izhaja podoba Šavrinke: ženske, ki vsak dan odhaja peš na dolgo pot na trg in na glavi in v rokah nosi domače pridelke, da izboljša življenje v rodnem kraju. Pa ni bila samo prodajalka; prebivalci teh krajev so opravljali v mestih vrsto slabo plačanih del, druge izbire namreč ni bilo, razen še selitev v daljne kraje ali pa domača revščina. Temeljit zasuk se je zgodil po drugi svetovni vojni. Po dveh desetletjih in pol pod Italijo je območje zasedla jugoslovanska vojska in nastala je cona A, za katero se več let ni dobro vedelo, komu bo pripadala. Nova oblast je naredila vse, da bi kraji ostali slovenski. V tej igri velikih sil so Italijani potegnili kratko: začel se je eksodus njihovega življa, ki je v obalnih mestih živel stoletja, nova oblast pa je naseljevala slovensko prebivalstvo. Da bi zagotovila razmere za življenje, je v obmorskih krajih začela graditi industrijo in iz Šavrinskega gričevja nenadoma ni bilo treba več prek daljnih morja, da bi se zagotovilo spodobno življenje. V nekaj desetletjih se je število prebivalcev močno zmanjšalo, saj so se preselili v obmorska mesta. Avtomobil takrat namreč še ni bil vseprisoten, pa tudi pojem dnevne migracije je bil takrat še nerazumljiv.
V gričevju je tako ostala kopica vasic, ki so nekdaj kipele od življenja in so si podobne kot jajce jajcu. Običajno stoje na grebenih nad strmimi dolinami. Hiše so navadno postavljene v gruči, iz kopice pa izstopa cerkveni zvonik. Nekdanjega vrveža ni več. V nekaterih je naseljenih le nekaj hiš, vse drugo je prazno in počasi leze samo vase. Najznačilnejši primer so daleč najbolj oddaljeni Abitanti: še pred 60 leti je tu živelo okoli 100 vaščanov in vse hiše so bile naseljene, potem pa, kot da bi se usul plaz. Okrog leta 2000 je umrla zadnja prebivalka in vas je bila vrsto let prazna. Vendar položaj vseeno ni tako tragičen. Vsakdo, ki ga zanese v te kraje, je presenečen nad lepoto vasic. Vse so zidane iz kamna in krite s korci, po stenah plezajo trte in majhna okna imajo lesena polkna. Cerkvico običajno obdajata zid in pokopališče, polno, a z le nekaj priimki. Življenje je bilo tu tudi v revščini lepo: vsi so se poznali in razširjena družina je skupaj reševala težave. Šavrinsko gričevje je tako Toskana v malem in lahko rečemo, da ne bi moglo biti lepše. Prebivalci se v te kraje v zadnjih letih vračajo, ali za stalno ali pa hiše preurejajo v počitniške, vsekakor pa jim dajejo nove strehe in številke. Upanje na novi vzpon ostaja.
Protiturški tabori
Svet med Kraškim robom in Šavrinskim gričevjem je poln naravnih in kulturnih znamenitosti. Med Avstrijo in Beneško republiko so namreč potekale stoletne vojne, na mejnem območju od Črnega Kala preko Podpeči in Zanigrada je tako zrasla vrsta utrdb, s katerimi so Benetke zaščitile svoje ozemlje. Vse trdnjave so imele oporno točko v Kubedu, ki stoji na svojevrstnem kamnitem zobu. Vendar ni bila le oblast tista, ki je zidala trdnjave, gradili so jih tudi kmetje sami. Od 15. do 17. stoletja so tu pustošili Turki, zato so postavili več protiturških taborov, ki so vsak po svoje znamenitost. Tisti v Ospu je postavljen v kraško jamo pod orjaški skalni podor, v Hrastovljah so vaščani obzidali staro romansko cerkvico Sv. trojice z mogočnim obzidjem, nad Sočergo pa sta na pretečo nevarnost opozarjala Stražarja, mogočna kamnita stolpa.
