LJUBLJANA, ZAGREB – Naš predsednik Borut Pahor se je predvčerajšnjim sešel s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović, po srečanju pa sta družno spregovorila (podala izjavo oziroma izjavi za javnost) o še zadnjih pripravah na vrh Proces Brdo-Brioni, ki se začenja prav jutri v Zagrebu ter na katerem bo ključna tema prav prihodnje obvladovanje begunskih in ne samo begunskih valov, ki pljuskajo k nam po tako imenovani balkanski migrantski poti. Izredni vrh nekaterih vidnejših predstavnikov držav zahodnega Balkana oziroma srednje in jugovzhodne Evrope, denimo častitljivega avstrijskega predsednika dr. Heinza Fischerja, Evropske unije (med udeleženci vrha bo tudi predsednik Evropskega sveta, Poljak Donald Frančišek Tusk) in ZDA (v Zagreb prihaja ameriški podpredsednik Joseph Biden) bo tokrat posvečen globalnim varnostnim izzivom, še posebno pa posledicam nedavnih terorističnih napadov v Parizu, ohranitvi stabilnosti, miru in varnosti v Evropi ter zagotovitvi učinkovite(jše)ga čezatlantskega sodelovanja.
Pa bo že schengenski red
Pahor je v zvezi s tem poudaril, da želi Slovenija »v kratkem« na svoji južni, schengenski meji že zagotoviti normalni red in takšno kontrolo vseh, ki prehajajo mejo. Kot bi jo pravzaprav morali, roko na srce, zagotavljati že do zdaj! Dejal je, da se mu zdi, da bo spričo zadnjih dogodkov na območju EU ta rok najbrž celo krajši, kot bi lahko še nedavno pričakovali, in da bo naša vlada prav kmalu na meji vzpostavila schengenski red v celoti. Povedal pa je prav tako, da bo Sloveniji to uspelo zadovoljivo doseči samo v primeru, da se bo lahko vnaprej o vsem dogovorila s Hrvaško, če bosta Slovenija in Hrvaška usklajeni in pripravljeni skupno preprečevati nastajanje tako imenovanih destabilizacijskih migrantskih žepov na območju ene ali druge, v katerih bi se potem zadržalo preveliko število migrantov, ki bi jih obe državi zelo težko oskrbovali, še posebno pozimi. Hrvaška predsednica se je načeloma strinjala s Pahorjem: glede reševanja migrantske krize je, denimo, dejala, da jo je pač treba reševati v duhu solidarnosti med članicami EU in tudi še drugimi državami, glede slovenskega postavljanja ograje (bodeče žice) na meji s Hrvaško je diplomatsko dodala, da razume stisko in potrebo Slovenije, ja, da celo verjame, da to ne bi smelo biti in ne bo povod za incidente ter ne bo prejudiciralo končne ureditve mejnega vprašanja med državama, da pa hkrati upa, da bo ograja že v bližnji prihodnosti odstranjena.
Kljub temu da sta se Pahor in Grabar Kitarovićeva skoraj glede vsega strinjala in so se njune trditve o tem, kaj vse bi bilo dobro zagotoviti in doseči, všečno dopolnjevale med sabo, je najbrž le treba upoštevati, da v zadnjih mesecih Hrvaška in Slovenija prevečkrat nista znali ali celo nista želeli odgovorno sodelovati. Spomnimo se samo, kako je Hrvaška skrajno politično pobalinsko in povsem neevropsko (brez vsakršnega predhodnega obveščanja in vsakič na drug mejni prehod) vozila na tisoče migrantov in beguncev. Kot da ne bi bila članica Evropske unije. Spomnimo se populističnih in skrajno arogantnih izjav hrvaškega premierja Zorana Milanovića in hrvaškega notranjega ministra Ranka Ostojića. Ne samo, da se ni smiselno slepiti, da vse, kar pravi Grabar Kitarovićeva o tako zelo zaželeni usklajenosti s Slovenijo, najbrž zagovarja tudi hrvaška vlada, ne kaže se pretvarjati niti glede nečesa drugega: da čisto vse, kar priložnostno pade na pamet Pahorju, brez slehernega pomisleka zagotovo podpirajo tudi naš premier dr. Miro Cerar, naša notranja ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar, naša obrambna ministrica Andreja Katič in naš zunanji minister Karl Erjavec. To preprosto ni res. Če bi Evropska unija res hotela pomagati tistim svojim državam članicam, na območju katerih obstaja še največja nevarnost, da bodo začeli nastajati destabilizacijski migracijski žepi, in če sočasno želi tudi zares učinkovito preprečevati nove teroristične napade, bi nujno morala nehati uporabljati različne vatle za posamezne članice EU ter, namesto da si zatiska oči in sprejema marsikatero odločitev s figo v žepu, Hrvaški ali, denimo, Grčiji jasno dati vedeti, da bodo odslej tudi zanju veljali evropski red in evropske direktive.
Obseg za Mali se povečuje
Naša vlada je predvčerajšnjim na dopisni seji potrdila svojo namero »o povečevanju obsega sodelovanja Republike Slovenije v misiji Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil v afriški državi Mali«. Za to (za takšno sodelovanje) se je sicer res že 6. februarja 2013 odločila tedanja slovenska vlada, vendar takrat še ni bilo govora o povečanju obsega. S to svojo namero bo, skladno s Strategijo sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah, vlada zdaj seznanila samo še pristojna parlamentarna odbora (za obrambo in za zunanjo politiko), ministrstvi za obrambo in za zunanje zadeve pa bosta izpeljali vse druge potrebne postopke. Drži, od leta 2013 do danes so se razmere precej spremenile. Takrat pač še ni bilo begunske, kaj šele migrantske krize. Zdaj pa obrambna ministrica Andreja Katič upravičeno opozarja, da je treba zaradi migrantske krize nujno vpoklicati vseh 914 pogodbenih rezervistov Slovenske vojske in število pogodbenih rezervistov v čim krajšem času celo povečati – na vsaj 1500. Ali ne bi Mali lahko nekoliko počakal? Če EU res želi pomagati članicam, ki so zaradi begunske krize najbolj izpostavljene, ne sme več nobene odločitve sprejemati s figo v žepu.
