Po poteh godbenika nad godbeniki

Že svetovno znana popotnica Alma Maksimiljana Karlin, ki je prav na Svetini nad Štorami našla svoje zadnje počivališče, je dejala, da je Svetina najlepši kraj na svetu. Slikovita vasica na prevalu med Romancami in gozdnatim Velikim vrhom nad Štorami šteje 464 prebivalcev in se ponaša s cerkvijo Marije Snežne, ki ima enega najlepših zvonikov. »Prvič je bila Svetina omenjena leta 1480 v celjskem urbarju kot vas Pri vseh svetnikih, kar naj bi bilo po mnenju nekaterih zgodovinopiscev tudi prvotno ime kraja. Krajevni praznik pa Svetina praznuje v spomin na prihod prvega učitelja v vas leta 1875,« je v priložnostno brošuro, ki je izšla letos ob 10-letnici pohodov, zapisala Andreja Videc, predsednica krajevne skupnosti.

Zadnjih 10 let ima krajevni praznik na Svetini še čisto poseben pomen in tudi zgodbo, saj so praznovanje združili s spominom na enega svojih daleč naokoli najbolj znanih ljudskih godcev in kapelnikov več godb na pihala Ivana Ulago - Vrhovskega Anzeka. Anzek je bil že kapelnik vojaške godbe XIV. divizije med drugo svetovno vojno, izkušnje in znanje pa je delil tako s svetinsko kot tudi laško godbo. Bil je izjemno naravno talentiran muzikant, ki je dobro poznal note in je znanje prenašal na mlajše rodove. Glasbeno znanje je podedoval že po očetu, sam pa je kot vsestranski inštrumentalist še najraje poprijel za tako imenovani eS klarinet in velikokrat igral v duetu s harmonikarji. Tudi po ohcetih. A ni bil samo godec, temveč tudi fotograf, saj je kupil fotoaparat od nekdanjega znanega celjskega fotografa Josipa Pelikana in tako ovekovečil prenekatero ohcet. Kot godbenik je sodeloval z godbeniki iz Laškega, Kalobja, Štor, bil je med ustanovitelji Šentjurske godbe, najbolj pri srcu pa mu je bila seveda njegova domača Svetinska godba.

Ker je kot mlad fantič na vaje k laški godbi dvakrat na teden hodil peš in tako prepešačil 12 kilometrov poti, so se pred 10 leti njegovi sorodniki in mnogi drugi odločili, da gredo po njegovi poti. Dobesedno. Tako je nastal pohod po Anzekovih poteh, ki se ga je prvo leto, 21. julija 2007, udeležilo skromnih osem pohodnikov. Število je nato vsako leto raslo. Letos, ko je bil pohod jubilejni, deseti, se ga je udeležilo rekordno število pohodnikov, in sicer kar 173. Med njimi niso več le domačini, ampak tudi pohodniki iz Ljubljane, Velenja, Celja, največ pa seveda iz Šentjurja, Štor in Laškega. Edini dve, ki sta bili na vseh dosedanjih desetih pohodih in sta pobudnici zanj, sta Terezija in Cvetka Sikovšek, ki sta z Vrhovskim Anzekom tudi v sorodu.

Vrhovski Anzek je imel štiri potomce, od katerih še živijo hčerki Ivanka in Marinka ter sin Ivan, ki zdaj tudi poveljuje Svetinski godbi. Njegov sin Jan pa je član Laške pihalne godbe.

Doslej organizatorji, Etno odbor Jureta Krašovca Možnar iz Laškega (zdaj že pokojni novinar Jure Krašovec, po katerem se odbor imenuje, je o Vrhovskem Anzeku napisal knjigo), pohodnikom niso zaračunavali startnine. A pohodniki kljub temu niso ne žejni in ne lačni, saj imajo na poti kar nekaj postankov, kjer so deležni okrepčila prijaznih domačinov. Tik pred ciljem na Svetini, kjer župana občine Štore Miran Jurkošek in Laškega Franci Zdolšek poskrbita za tradicionalni golaž, pa se pohodniki ustavijo na grobu Vrhovskega Anzeka in mu prižgejo svečko.

Tudi v letošnjem programu so na cilju sodelovale združene godbe iz Šentjurja, Laškega, Štor, Svetine, priložnostno sveto mašo v cerkvi Marije Snežne je daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek ob somaševanju rojaka, kaplana Ivana Hrastnika. Tako kot je nekoč igral Anzek, sta letos na klarinet zaigrala Boštjan Čretnik in na harmoniko Janko Kolar, pohodniki in drugi pa so si lahko ogledali razstavo z vseh minulih pohodov in iz življenja Vrhovskega Anzeka, ki jo je pripravil vodja Muzeja Laško Tomaž Majcen, ta pa bo na ogled tako v laškem muzeju kot tudi občini Štore ter Osrednji knjižnici Celje.