Po padcu visel 
na nitki, zdaj je svetovni rekorder

Do nesreče je imel lepo, navadno otroštvo. Veliko se je ukvarjal s športom, treniral je košarko in odbojko. Pri odbojki je bil celo izbran v državno reprezentanco do 15 let, potem pa je prišla tista nedelja, 15. januarja 2006. Vreme je bilo podobno zimsko kot te dni, snega dovolj za smučanje na domu. No, za vasjo. Aleš Sečnik, takrat še iz Vrzdenca pri Horjulu, je z bratom Juretom pograbil smučarsko opremo, vendar ju je zaustavila mama Silvia. Zaradi poledenele steze nista smela na tekmovanje v smuku v Celarje. »Jure se je potem šel učit, jaz pa sem rekel očetu, ali greva vsaj v Žažar,« se nesrečnega dne spominja 21-letni Aleš. Dobro sta se nasmučala, oče Marko je šel še na pijačo s prijatelji, Aleš pa se je med čakanjem v avtu odločil, da se še nekajkrat spusti po 300-metrski progi. Znova si je nadel smuči in se na smučišče odpravil po bližnjici. »Zaradi dobrega skoka na poti.«

Po bližnjici, nato urgenca

»Šel sem skočit, a skoka se ne spominjam. Spomnim se le, ko sem se zadrsal in ustavil. Od vratu dol nisem nič čutil,« pripoveduje Aleš, ki je po ponesrečenem skoku pristal v grapi. Negibno je ležal in klical na pomoč, vse manj glasno, moči so mu hitro pojemale. »Potem me je našel eden od smučarjev ... Sreča v nesreči. Obvestil je očeta, ki je že med čakanjem na helikopter napovedal: 'To bo tek na dolge proge.' Ko so me po 40 minutah pripeljali v ljubljanski klinični center, sem bil podhlajen, moja telesna temperatura je bila 32 stopinj Celzija. A prav zaradi tega ni bilo nič zatečeno, tako da so me lahko takoj operirali in dali v umetno komo.« Aleš je imel hudo poškodbo hrbtenice, natančneje tretjega in četrtega vretenca. Napovedi so bile zelo slabe. »Staršem so rekli, da bo sreča, če bom preživel, in da, če bom, najbrž niti dihati ne bom mogel sam.« Aleševo življenje je viselo na nitki, potem ko so ga po 14 dneh dali iz kome, je dobil visoko vročino, obstajala je nevarnost odpovedi organov, priklopljen je bil na aparate. Ampak sam pri sebi je vedel, da se ne bo predal, še več: »Bil sem odločen, da bom nekoč oblekel reprezentančni dres.«

Hrbtenice, tretje nadstropje

Po enem mesecu so ga z oddelka za Centralno intenzivno terapijo (CIT) premestili na travmatološki oddelek. »Tam sem nekega dne na nogi začutil otip roke. To mi je dalo veliko motivacije. Starši so kupili spodbujevalnik za ohranjanje mišic, napredoval sem, začel sem dihati brez pomoči aparata ...« Nekega večera je kljub pozni uri zaprosil, ali lahko pokličejo domov in sporočijo staršem in bratu, da je premaknil palec na levi nogi. Neopazen gib za človeštvo, velikanski premik za Aleša.

Nato ga je okrevanje vodilo na rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani. S 193 centimetri in 95 kilogrami je bil prevelik za postelje na otroškem oddelku, kamor je sicer po letih še spadal, zato so ga namestili med odrasle v tretje nadstropje. »Hrbtenice ...« pojasni Aleš, ki je med okrevanjem spoznal, kako dobro mu dene zlasti vodna terapija. »V vodi vse lažje delaš. Česar nisem mogel na suhem, sem lahko naredil v vodi. Že pred nesrečo sem bil dober plavalec in zdaj sem začel spet uživati v vodi.«

Okreval je pod vodstvom fizioterapevtke Barbare Kočar, mama pa je pustila službo, da je bila lahko ob sinu vsak dan, kadar koli jo je potreboval. »Moj delovni dan se je začel ob sedmih zjutraj, končal se je ob sedmih zvečer. To je trajalo deset mesecev in še danes ne vem, kako sem zdržal. Toda rezultat je tu: postavim se na noge in grem, resda z berglami. Ko sem po desetih mesecih prišel domov, sem bil 14 dni čisto preč, samo spal sem.«

Vidi cilj, Brazilijo

Uspešno je končal devetletno osnovno šolo in se vpisal na kamniško gimnazijo, saj je v Kamniku tudi Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje – z bazenom, kar je bilo odločilno pri njegovi odločitvi za nadaljnje šolanje. Po zmagi na invalidskem državnem prvenstvu v plavanju ga je k sodelovanju povabil dr. Boro Štrumbelj, trener reprezentance in tudi Darka Đukića, našega najboljšega plavalca invalida. Aleš se je včlanil v plavalni klub Kamnik in pod vodstvom trenerja Aleša Kuharja še hitreje napredoval. Že na prvi mednarodni tekmi 2008 na Danskem je osvojil kolajno, 2010 je v Berlinu postavil svetovni rekord na 50 metrov v delfinovem slogu s časom minuta in 37 sekund. Do danes je rekordno znamko popravil še petkrat, veljavni čas je 1:21,71. Plava z eno roko in nogo, tekmuje tudi v prsnem, hrbtnem in prostem slogu, žal pa kljub izpolnjeni normi v dveh disciplinah ni nastopil na paraolimpijskih igrah v Londonu, zaradi premajhne kvote za Slovenijo. »Čeprav moj cilj ni tekmovati, ampak okrevati skozi plavanje, je cilj tudi uvrstitev na paraolimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru,« pristavi častni športnik Vrhnike za leto 2012.

Sedem let po nesreči je bilo težaških, a tudi pravljičnih. Aleš z voljo in ob pomoči svojih najbližjih, prijateljev, znancev in neznancev dobrega srca premaguje vse ovire. Spet uživa življenje, študira psihologijo, plava, tekmuje in načrtuje. Kljub temu da je po nesreči ostal tetraplegik, 95-odstotni invalid. »To dejstvo sem takoj sprejel in nisem imel psihičnih težav. Psihologinja zato kmalu po začetku zdravljenja ni več prihajala, so mi pa zato sošolci vsak dan napisali pismo, mami mi jih je pa brala.«

Nekdanji desničar se je moral naučiti pisanja z levico, saj je desna stran po padcu preveč prizadeta. »Pišem dnevnik, pišem vice. Bo že kako, če ne drugega, bom pa sit down komik.«