Plete cajne in košare 
pa celo čebelje panje

STUDENO – Nagovorjen, da se mu je v njegovih letih zagotovo nabralo tudi marsikaj posebnega, se 84-letni Andrej Demšar iz Studena, vzhodnega predmestja Železnikov, zamisli pa pritrdi: »Avto me je povozil leta 1992.«

Opiše: »Ne šofiram, nikoli nisem. K maši v Selce sem šel, po levi strani ceste, roki pa porinil v žepka na površniku. Avto me je zadel v desni komolec tako močno, da mi ga je zlomil, njemu pa je odtrgalo špegu.«

Zaviha rokav, pokaže podlaket: »Tu noter imam še vedno dve šini.«

Pa ne da bi stokal: »Nikoli me zaradi njiju ne boli, niti v grdem vremenu.«

Zaznamujeta ga drugače: »Le tak občutek imam, da z desnico ne smem dvigniti težkih stvari – čeprav bi najbrž lahko.«

Črne peklenske hudobe

Andreja je nesreča doletela v tesni, v katero sta v dolgem ovinku ujeta cestna pasova. Stisnjena sta med kamnito škarpo, ki z leve preprečuje hribu, da ne leze na asfalt, in Selško Soro, ki bi jo rada spodjedla z desne strani.

Ohranjena je ljudska zgodba iz starih časov, da so prav tu peklenščki strašili ljudi: »Nekoč je bila tako huda suša, da je ustavila celo mlin v Selcih. Zato je Selčan nesel žito gor na Češnjico, kjer priteče voda z Jelovice in je še mlel. Ko se je možakar vračal, so pa tukajle dol hudobe kvartale sredi ceste. Se jih je ustrašil, a ni imel kam, kot da je stekel mimo njih. Je pa ena hudoba letela za njim proti Selcam, da ji je komaj ušel. V škarpo so tam naredili nišo, vanjo pa postavili znamenje kot opomin, da je nevarno tam skozi hoditi. Stari ljudje so zelo postavljali znamenja, koder se je kaj takega dogajalo. Niša je še, znamenje je pa, ne vem, kako, dol prišlo.«

Novega je tja postavil prav naš sogovornik: »Po sinovi smrti me je mama prosila, če bi Marijino podobo, ki jo je prinesel iz Medžugorja, dal noter, pa sem jo. Včasih zdaj tam tudi svečo prižgejo.«

Andrej pozna precej zgodb o hudiču, tale je med hujšimi: »K hiši v Martinj Vrhu je na sveti večer prišel berač Tomaž, ravno ko so molili. Ker mu ni bilo do molitve, je šel naprej proti Blegošu in zavil v koparsko bajto iz brun z odprtim ognjiščem v sredini. Zakuril je, lepo je že grelo, ko se odmaknejo vhodna vrata, noter pa pogleda ta črn in vpraša: 'Tomaž, a s' t'? Ta se je tako ustrašil, da se je mimo hudobe zrinil ven iz bajte pa letel v najbližjo vas Osojnik. Vletel je v hišo, kjer so tudi molili, in je kar padel na kolena.«

Po svetih dneh sta gospodar in hlapec šla pogledat h koparski bajti: »Sta rekla, da sta sledila take ogromne skoke ta črnega v snegu.«

Največ teh zgodb je Andrej slišal kot otrok: »Pripovedovali so jih ljudje, ko so včasih sami sproti pripravljali program. Zdaj jim ni treba več, ko ga televizija.«

Iz roda v rod ljubezen najde pot

Že ime Osojnik pove, da vas leži v Blegoševi senčni strani: »Nekoč smo se klasirali veliko bolj kot zdaj. Gruntar je bil vsak, ki je kaj imel, od bogatejših k revnejšim je šlo pa tako – veleposestnik, kmet, polkmet, kajžar, bajtar, gostač, čisto na koncu pa so bili tisti, ki so jim pravili osibek. Ti so že vlekli na berača, kar so postali, ko niso mogli več delati.«

Andrejevi so bili kajžarji: »Imeli smo za tiste čase že kar veliko hišo in nekaj hektarjev zemlje – njive v bregu, nekaj gozda za drva in pašnik, kjer smo pasli živino od pomladi do jeseni. V hiši smo živeli stari oče Jaka, mama Ana, ki nas je med letoma 1926 in 1943 rodila trinajst otrok. Dva sta umrla majhna. Od enajstih so bili trije bratje in sestra starejši od mene, vsi štirje so že umrli. Žive imam še dve sestri in štiri brate.«

Pri petindvajsetih, leta 1955, se je Andrej zaposlil v tovarni Niko v Železnikih: »Mehanike, kovinske dele za registratorje smo delali, pa sponke, risalne žebljičke, take stvari. Saj Niko še dela, le da je zdaj, kar smo mi delali ročno, vse avtomatizirano.«

Po 16 letih v Niku je za tri leta postal pismonoša v Selcih, potem je še 16 let odslužil v Alplesu: »Od tam sem šel 1990. v pokoj. Ker žena nima nič penzije, od moje še zanjo plačam zavarovanje.«

Leta 1958 je začel graditi hišo v Studenu, prav ob enem izmed studencev, ki so kraju dali ime: »Ko sva se poročila, sva z Ivanko šla že v to hišo.«

Pet otrok imata: »Marko, ki živi doma, dela na občini v Železnikih, njegova žena Filipinka pa v kranjskem Intersparu, Tinka je prodajalka na Trati v Loki, Marija učiteljica na Lukovici, Simon uči na šoli v Predosljah angleščino, Cilka pa ima zasebno šolo za tuje jezike na Bledu.«

Vnukov je tudi pet.

Mojster starih obrti

Andreja je v Niku sodelavec, ki je prej delal v usnjarni, naučil strojiti kože, kot so jih že tisoč let: »Največ prašičje, iz njih sem izdeloval šolske torbe pa pasove za hlače. Ustrojil sem mehove za žito in moko, nekomu tudi ovčjo kožo, ki jo je napel čez mušji bas. Če si žito nosil v žaklju, se je še strgal, ovčji meh nikoli. Pa tudi v dežju, če si nosil v mlin, se ni taka koža nič premočila.«

S poudarkom pove: »Vedno me je zanimalo, kako prizadeven je moral biti človek, da je sploh preživel.«

Pletel je že Andrejev stari oče: »Gledal sem ga in se naučil. Z leskove palice krojim vitre, zelo tanke ovijam okoli slame za pehar, debelejše uporabim za koše. Pletem krparje, cajne, tudi košare za drva. Koš za steljo in listje je listnik, gmajni koš za gnoj, ki je veliko težji od suhega listja, je tudi veliko manjši.«

Še posebno je ponosen na osem spletenih čebeljih panjev: »Načrt sem dobil v radovljiškem čebelarskem muzeju, na lesenem tulcu sem si vsakega zaznamoval z zarezo. Enega sem podaril škofjeloškemu čebelarskemu društvu, že četrto leto je v njem čebelja družina.«

Nedolgo tega so Andreja, da prikaže pletenje, povabili na osnovno šolo v Gorenjo vas: »Spraševali so me, koliko časa pletem pehar. Povedal sem, da toliko ur, kolikor je kit.«

Prešteje kite: »Za ta pehar sem porabil 15 ur, še tri kite bom dodal, do konca, se pravi, 18 ur.«