LJUBLJANA – Med kandidati za novega ministra ponovno ustanovljenega ministrstva za kulturo je tudi pisatelj Vlado Žabot, na začetku svoje poklicne poti novinar v kulturni redakciji Dela, danes pa samostojni književnik in publicist. Prlek, letnik 1958, doma iz Razkrižja v bližini Ljutomera, od koder je tudi njegova sorodnica Vida Žabot, nekdanja salezijanska redovnica, predavateljica, terapevtka in publicistka, njena najbolj znana knjiga ima naslov Križ na prsih. Med drugim je postala tudi Slovenka leta, pozneje pa padla v afero prepisovanja kolumn iz neke italijanske revije, zato sta njena slava in ugled precej zbledela. Redovnica Vida je preskočila samostansko obzidje in odvrgla križ, a ohranila vero ter se 2009. v Piranu poročila z nekaj let mlajšim Italijanom Marcom Coppom, s katerim živi v italijanskem mestecu Casale Monferrato pri Torinu, in je docentka za predmet psihodinamika partnerstva na mednarodni salezijanski univerzi Iusve v Benetkah.
Vlado utegne biti, tako kot Vida za Cerkev, za politiko vseh barv, če bo v vladi, zelo neugoden. Za kulturnike in svoje stanovske kolege pisatelje se bo nedvomno znal potegniti, vendar pa tudi njim ne bo ostal nič dolžan, če mu bodo stopili na žulj, takšen pač je. Vedno je bil poln idej, je tudi pobudnik in organizator vsakoletne nagrade za najboljši slovenski roman kresnik, ki jo podeljuje Delo. Žabot je pozoren spremljevalec družbenega dogajanja pri nas in kot tak neusmiljen in pronicljiv kritik, ne velja pa za slovenskega pisateljskega zvezdnika, čeprav mu njegovi stanovski kolegi zaupajo in ga spoštujejo in so ga tudi mandatarki Bratuškovi predlagali za ministra.
Splošne razmere v založništvu se slabšajo
Kdo pa sploh so slovenski pisateljski zvezdniki? Urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pravi, da je zvezdnik tisti pisatelj, na katerega predstavitve in srečanja prihajajo bralci zaradi njegovih (njenih) knjig, potem ko so jih prebrali, kjer hočejo vznemirljivost živega stika s človekom, ki se jih je tako dotaknil. Zanima jih kot osebnost in želijo anekdote iz avtorjevega vsakdanjega življenja slišati iz njegovih ust. Med literate, tako Duša, ki je tudi član literarnega omrežja, saj ni samo urednik založbe, ampak tudi scenarist in prevajalec, še pravi, da so pri nas taki predvsem Boris Pahor, Brina Svit, Andrej Rozman - Roza, Desa Muck, Feri Lainšček, prav gotovo pa je bil to tudi pesnik Tone Pavček, ki je ta svet zapustil oktobra 2011.
Nekoliko drugače kot Duša pa razmišlja o literarnih zvezdnikih v naši deželi vsestransko literarno aktivni Mariborčan Mitja Čander. Pravi, da slovenski avtorji danes niso ravno zvezde, kar potrjujejo njihovi honorarji in število prodanih knjig, priznava pa, da so številni med njimi pomembne javne osebnosti. Po njegovem mnenju so ti Drago Jančar, Boris Pahor, Vesna Milek, Goran Vojnović, Vlado Žabot, prav gotovo pa je, če smem dodati, to tudi on sam, zlasti se je izpostavil in postal znan kot programski direktor EPK Maribor 2012.
Vplivni mož literarnega omrežja Slavko Pregl meni, da se slabšajo splošne razmere v založništvu, s katerimi avtorji delijo usodo. Pomemben korak vidi v bistvenem povečanju knjižničnega nadomestila, kot nekdanji direktor Javne agencije RS za knjigo prav on najzaslužnejši zanj. Za zdaj pa plačilo za 100 avtorjev znaša približno toliko, kot na leto zasluži srednje rangiran državni uradnik, torej neto okoli 30.000 evrov, kar pomeni, da posamezni avtorji prejmejo z naslova knjižničnega nadomestila v povprečju 300 evrov na leto. Je pa res, da s tega naslova prejme Desa Muck okoli 15.000 evrov na leto, kar je največ od vseh naših literatov.
Ob Feriju Lainščku se ljudje pogosto spomnijo Ciganov in Prekmurja
Od pisanja pri nas še nihče ni obogatel, tako je bilo in bo najbrž vedno, čeprav je res tudi, da je bil največji med vsemi, Ivan Cankar, še v rajnki Avstro-Ogrski odlično plačan za svoja literarna dela, menda celo bolje kot njegovi veliki sodobniki avstrijske nacionalnosti, na primer Stefan Zweig, a kaj, ko je vse zapravil. Že nekdanji socrealistični pisateljski zvezdniki, in če hočete, tudi dvorni pisatelji bivšega režima, Miško Kranjec, Ivan Potrč in Anton Ingolič, so zaslužili drugod; kot uredniki in profesorji, no, kaj posebnega niti tam ni bilo. Res pa je, da so imeli v socializmu vrsto ugodnosti in beneficij, prednosti in ugodnosti pri bančnih kreditih, stanovanjih, službah za otroke, bili so častni člani najuglednejših združenj, tudi akademije znanosti, kar v samostojni Sloveniji in kapitalizmu današnji zvezdniki, niti največji – nimajo in niso, kaj šele malce manj uspešni pisatelji in pesniki.
Slovenski fenomen pa je tudi, da Slovence največji pisateljski zvezdniki ne zanimajo toliko zaradi njihovih del kot zaradi nekaterih drugih stvari. Ob Feriju Lainščku se tako ljudje pogosto spomnijo Ciganov in Prekmurja (kar velja tudi za kantavtorja Vlada Kreslina), ob Vojnoviću čefurjev in Fužin, od koder izhaja tudi sam, ob Jančarju njegove disidentske zgodbe, ob Pahorju fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, taborišč in njegove častitljive starosti.
