LJUBLJANA – Božič je praznik, ko se kristjani spominjajo rojstva Jezusa Kristusa, hkrati pa je družinski praznik, ki ga zaznamujejo tudi neverujoči. Skupaj z novim letom je to čas za premišljevanje, za osebne inventure in načrte za prihodnost. Pa tudi čas, ko se v radosti ali žalosti odpremo drug drugemu, pomislimo na tiste, ki jim življenje ni milo. Naj bo to čas, ko je pomembno le, da smo vsi samo ljudje. O radostih, skrivnostih in tegobah božičnega časa smo se pogovarjali s patrom Bogdanom Knavsom, gvardijanom, kaplanom in vodjo Frančiškovega študentskega doma v frančiškanski Župniji Šiška v Ljubljani.
Kje boste praznovali letošnji božič?
Božični večer naj bi bil trenutek sreče in miru za vse ljudi. Tako bodo tudi mladi iz župnije sv. Frančiška pripravili darila za starejše in osamljene. Nesli jih bomo bolnim in tistim, za katere smo izvedeli, da si želijo takšnega obiska. Zdi se mi lepo, da na sveti večer vsi zaslutimo, da smo kot ena velika družina. Osebno bom praznoval božič tudi kot duhovnik s svojimi sobrati frančiškani. Tudi mi bomo ob jaslicah zapeli in nazdravili prazniku, predvsem pa bomo na voljo ljudem v cerkvi, saj na božični praznik pridejo k nam tudi ljudje, ki jih redkeje vidimo, si pa na ta dan zaželijo toplih besed in misli, ki porajajo novo upanje.
Kaj je v božiču občečloveškega, kar se ne dotika le kristjanov, temveč vseh nas, tako verujočih kot neverujočih?
Božič je praznik življenja in hkrati praznik otroka. V otroku je veliko miline in nežnosti in ob tem prazniku si lahko vsi priznamo, da smo v globini svoje duše še vedno otroci, čeprav smo v življenju že marsikaj prestali. Prav to je najlepše – da si za božič upamo izgovoriti besede nežnosti in si povedati, da se imamo radi, ter da smo veseli življenja, vsakega otroka, ki prihaja na svet.
Božič kot družinski praznik so že davno posvojili tudi neverujoči. Skupna večerja na božični večer, obdarovanje in božično drevo, ta obred ni nič nenavadnega tudi v ateističnih družinah. Na zunaj je razlika le v molitvi. Ali božič za kristjane s tem pridobiva ali izgublja?
Kadar je človek resnično srečen, je sreče dovolj tudi za druge. Zato smo kristjani veseli, da tudi neverni ali drugače verni praznujejo božič, saj se veselijo pomembnih vrednot, kot so na primer družinska povezanost, mir, rojstvo novega življenja. Mislim pa, da ločnica med nevernimi in vernimi vendarle ni tako izrazita. Zato raje kot besedo ateist uporabljam drug izraz, besedo agnostik. Agnostiki so tisti, ki Boga še ne poznajo, pa vendar so razpoložljivi za vse dobro in tudi za navdih Boga, ne da bi vedeli, da dobrota prihaja prav od Njega.
Če so neverujoči božič sprejeli kot svoj intimni praznik, pa so ga trgovci dobesedno ugrabili in zlorabili v komercialne namene. Kako gledate na to potrošniško plat praznika? Je lahko v tem vsaj kanček pozitivnega?
V vseh kulturah se ljudje radi obdarimo, še posebno smo pozorni takrat, ko imamo nekoga radi. Ker smo v družini še posebno intimno povezani, je razumljivo, da želimo drug drugega razveseliti z neko pozornostjo. Drži pa, kar ste ugotovili, da se da vsaka vrednota zlorabiti in da se najde tisti, ki si iz nje kuje dobiček. Samo pomislite, na primer, ali je še kaj lepšega kakor dogodek, ko si dva mlada človeka obljubita zvestobo do groba in za pričo svoje ljubezni kličeta vse prijatelje in samega Boga? Pa vendar so mnoge poroke komercialno hudo zlorabljene. Večkrat sem se vprašal, kako mlade vzgajati, da bi sprejeli, da so največje darilo oni sami in njihova iskrena beseda, njihov ustvarjalni polet. Zato sem eno leto predlagal, da se bomo pri prazničnem srečanju obdarili z darili, ki ne bodo presegala pet evrov, zato pa naj se izrazita njihova domiselnost in iskrivost. Izkazalo se je, da je ljubezen res iznajdljiva; mladi so mi rekli, da se tako prisrčnega večera niso nadejali.
Novo leto je čas takih in drugačnih inventur, tudi osebnih, pa tudi obljub za naprej. Kakšne premisleke od človeka zahteva božič?
Zelo preprosto: človek se za božič lahko vpraša, ali je sposoben biti srečen in zadovoljen z drobnimi, majhnimi stvarmi. Prav podoba otroka, ki se smehlja v jaslicah v hlevu, govori, da za srečo ni treba veliko, če je le srce pogumno in zna ljubiti.
Kaj bi svetovali nekomu, ki se po osebni inventuri odloči za spremembe, bodisi majhne bodisi korenite, kako naj se tega loti?
Takšen razmislek ob božiču in novem letu ne sme biti moralno karanje, pa četudi bi prihajalo od nas samih. Prva stvar, po kateri bi se bilo treba vprašati, je: kaj se mi je v tem letu zgodilo lepega in čudovitega? Ko pomislimo, da smo zdravi ali da smo ostali živi ali pa da imamo še vedno čudovite prijatelje in tudi drage osebe, ki z nami potrpijo, potem se v nas prebudi občutje hvaležnosti. Če je ta hvaležnost dovolj velika, potem lahko vsak posameznik sklene, da bo še sam prerastel svojo sebičnost in kaj več naredil za druge ali pa da se bo začel odrekati kakšni razvadi.
V prazničnem času človek hitro dobi lažni vtis, da živimo v materialnem blagostanju. Revščina je seveda očem skrita. Kaj se skriva za bleščečim videzom in kaj je za vas prava blaginja?
Razgrnili ste resnično, a zelo boleče stanje v naši družbi, saj je ogromno ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Kako jim pomagati? Zdi se mi, da bi bilo prav, če bi se že v adventnem času vsaka družina ali pa vsak posameznik, ki ima kaj materialnih možnosti, odločil, da bo komu pomagal. Pri nas je na primer zelo lepa pobuda botrstvo, ko 'posvojimo' kakšnega otroka in mu omogočimo kaj lepega. Takšno botrstvo pozna tudi naše, slovensko misijonsko središče, ki spodbuja ljudi, da bi 'posvojili' tega ali onega afriškega otroka ter mu omogočili šolanje. Tudi druge dobrodelne organizacije, npr. Rdeči križ ali Karitas, imajo lepe pobude. Osebno z velikimi simpatijami spremljam humanitarno poslanstvo društva Upornik in njegovo gonilno silo, Borisa Krabonjo. Včasih pa je tako, da je revščina že v bližini naših domov; takrat lahko diskretno vprašamo starše, s čim bi lahko razveselili njihove otroke. A prava blaginja je v tem, da vemo, da ima vsak človek, tudi revež, svoje osebno dostojanstvo in bogat notranji svet, kar je treba spoštovati.
So prazniki pravi čas, da spregovorimo o stiskah in krivicah, o revščini in nemoči, s katerimi se premnogi soočajo v vsakdanjem življenju?
Vsekakor! Prav tu imate mediji čudovito poslanstvo novega humanizma, da namreč ne pripovedujete samo zgodb zvezdnikov, politikov in drugih v družbi uveljavljenih ljudi, ampak se lotite tudi zgodb malega človeka in pokažete, kako si vsak otrok želi, da bi ga imeli radi, kako bi vsak mlad človek rad živel svojo mladost in koliko je ljudi, ki imajo res veliko srce. Bodite prepričani, človek se ne navzame od drugih samo slabih reči in razvad, ampak ga lahko kakšen članek prebudi k velikodušnosti in človeški toplini.
Danes velja, da moramo, če se nekoliko literarno izrazim, spremeniti najprej sebe, če želimo spremeniti svet. Kaj to pomeni?
Ja, to je zelo priljubljena misel, ki jo marsikdo rad navaja. Toda takšno razmišljanje gre v smeri: sebe moram spoznati, sebe moram spremeniti, moram biti srečen, moram uspeti in biti zadovoljen, šele potem bom lahko spoznaval, spreminjal, osrečeval in zadovoljeval druge. A besede krščanskih modrecev, Svetega pisma in tudi naše življenje nas učijo drugače. Namreč, najlažje se bom spremenil, spreobrnil in popravil iz ljubezni do drugega. Stališče, ki ga omenjate, nas lahko znova vodi v narcisizem ali zagledanost vase. Obratno nas lahko bližina trpečega bitja, ki ga imamo resnično radi, globoko spremeni. Preobilno ukvarjanje s samim seboj nas lahko od drugih ljudi odtuji in nas pregovarja, da še ni prišel pravi trenutek, ko naj bi se ukvarjali z drugimi in jih ljubili. Res pa je, da nam takrat, ko začnemo živeti za druge, začne biti mar tudi za to, kako je z nami, saj bi radi čim več naredili iz sebe, ker bi tako lahko čim več sebe podarili drugim.
Katera je ključna razlika med ljudmi, ki so se vedno pripravljeni spopadati z življenjskimi izzivi, četudi so težki, in tistimi, ki vdano sprejemajo usodo?
Preden se spopademo z življenjem ali pa ga kratko malo sprejmemo, je potreben temeljit razmislek. Poglejte božično zgodbo. Sveta družina se je v božični noči spraševala, kje se bo nastanila. Nekatere rešitve so se ji zdele nesprejemljive, na primer da bi bila v natlačenih gostiščih, ker je pač potrebovala intimnost. Ko se je Mariji in Jožefu ponudila priložnost intimnosti v hlevu, sta to usodo sprejela. Prav za to gre! Treba je najprej razmisliti troje: s čim se ne morem ali ne smem sprijazniti, s čim se moram bojevati in kaj moram sprejeti in živeti, četudi je nepopolno, na primer pomanjkanje telesnega zdravja, razočaranje nad meni dragimi osebami, pomanjkanje kakšnega talenta, ki bi ga še kako rad imel …
Je verujočim v življenju laže kot tistim, ki so brez vere? Ne mislim brez vere le v krščanskem smislu. Kaj vse lahko človeka izpolni, v smislu verovanja?
Navadno mislimo, da je vera nekakšna palica, ki nam pomaga hoditi skozi življenje in nam je tako lažje. To drži samo do neke mere. Vera je več kot to, je namreč osebni odnos do Boga. V tem osebnem ljubečem odnosu se nam Bog kdaj razkrije tudi kot ljubosumni Bog, ki je presneto zahteven. V Svetem pismu beremo, da so preroki bežali pred Bogom, ker je od njih zahteval tako velik pogum in tolikšno velikodušnost, kakršnih niso zmogli. Prerok Jona je na primer zbežal na ladjo in se potem skril še v ribji trebuh. Kljub temu ni bil srečen, dokler ni izpolnil Božjega naročila in šel povedat Ninivljanom, da Bog ljubi tudi njih. Verovati pomeni predvsem verjeti v Božje usmiljenje in odpuščanje. Iz tega prepričanja, ki se krepi z molitvijo, prihaja čudovita tolažba.
V koga ali kaj, poleg Boga, verujete vi?
Če verujem v Boga, potem moram verjeti tudi, da je na zemlji pustil nekaj sledi kot Stvarnik. Te sledi so lepota narave. Občudujem visoke gore, saj sem doma z Gorenjskega, toda najlepša sled Boga na zemlji je vendarle človek. Verjamem, da se Bog razkriva v vsakem novorojenem otroku, zato tudi verujem, da je vsak otrok, ki prihaja na svet, Božji ljubljenec, da ni prišel po pomoti in da ga zato moramo imeti radi.
Božja milina in ljubezen se mi zdita včasih zelo daleč. Toda če pogledam nebogljenega otroka ali trpeči obraz stare žene, ki pa vendar ohranja svojo milino, mi je Bog spet blizu.
Kot duhovnik verjamem v skrivnosti in misterije, ki jih delim v zakramentalnem življenju Cerkve. Ko nekomu, ki se je spokoril, rečem: »Odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi v miru!« v te besede resnično verjamem, sicer tega ne bi delal.
Kaj nam vsem skupaj želite v novem letu?
Prijatelj me je opozoril, da beseda sreča prihaja iz glagola srečati. Zato vsakomur želim, da bi resnično srečal osebo, ki bi ga razumela in s katero bi lahko delil vse svoje: hrepenenje in ljubezen pa tudi trpljenje in žalost. Dalje, če sem nekoliko hudomušen, želim slovenskemu in evropskemu političnemu vodstvu nove modrosti. Kot duhovnik pa vsakomur želim, da bi odprl svoje srce v presežno in da bi mu Nebo spregovorilo na čisto nov način, na tak način, da bi se ga dotaknilo v globini njegove duše.
