Odkrila sta prvo jamo z neolitskimi risbami

SEŽANA – Inštituta za arheologijo in za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti sta izdala knjigo V siju mesečine. Z njo je Boris Čok zajel bogato ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. O velikem spodmolu Zlodjev skedenj, kjer so še pred nekaj rodovi skrivaj »molili po starem, da bi jim en star bog pomagal«, Čok pove: »Zlodjev skedenj je ozka, pokončna votlina v desnem predelu velikega spodmola Perkova pečina. (...) Jamarji Sežanskega jamarskega društva so precej raziskovali jamo Bestažovco, ki je na drugi strani te votline. Ugotovili so, da je bila jama povezana z zunanjim svetom skozi to votlino, potem pa je prišlo do udora in jama Bestažovca je imela dostop samo še skozi navpično brezno. Gospod Viktor Saksida, nekdanji jamar, mi je nedavno povedal, da je pri raziskovanju tega dela jame naletel na precej lončevine in ostankov človeških kosti. Prava senzacija pa je sledila, ko sta Bojan Volk in Andrej Mihevc v jami odkrila poslikave, stare okrog 7000 let ali celo več.«

Čas se dogaja s spremembami

Kot je ugotovil dr. Mihevc, proučevalec in vrhunski poznavalec kraških pojavov, je Bestažovca, 250 metrov dolga in 45 metrov globoka jama, ostanek starega jamskega sistema, dostopna le skozi globoko brezno. Nekoč pa je bila s prehodom povezana proti Perkovemu spodmolu, vendar ga je narava sama zasula z gruščem, pomešanim z ilovico. Pred njegovim zasutjem so skozi prehod jamo obiskovali ljudje mlajše kamene dobe in v njej pustili predmete ter druge sledi.

Več tisoč let je Bestažovca preživela brez človekovega obiska. Le kmetje, ko so trebili površinski svet, so v brezno metali spotakljive kamne z bližnjih njiv in pašnikov.

Po brezmadežnem času tisočletij se je prvopristopnik spustil skozi 25-metrsko brezno in se – ni lepo, a je uporabno – podpisal kar na jamsko steno: »1913-4-5 Gregor Žiberna iz Divače.« Prva in nato še druga svetovna vojna sta jamo odrinili v pozabo.

Čez ozek prehod so se v njeno notranjost znova podali, jo tako znova odkrili, sežanski jamarji leta 1987, je v reviji Jamar zapisal Mihevc in nadaljeval: »Jože Coraci pa je naredil tudi popoln načrt jame. Že takrat so na tleh našli odlomke neolitske lončenine, kosti in oglje. Najdbe so pokazali arheologom, o nahajališču so poročali v Varstvu spomenikov leta 1988, najdbe pa so izročili muzeju v Novi Gorici.« Oglje kaže na bakle, s katerim so si svetili davni obiskovalci.

Medtem ko je glavni rov vodoraven, je zasuti dostop strm. Brez prepiha, ki bi vel med vhodom in breznom, je nastala klima, v kateri se pri stabilni temperaturi 8 stopinj Celzija v jami ni dogajalo nič. Mihevc ob tem spontano pomodruje: »Prej je bil prepih, potem se je dogajanje ustavilo, četudi so ljudje živeli v bližnjem spodmolu. Čas se dogaja s spremembami.«

Slike ubežale »psoglavcem«

Josip Jurčič je napisal pripovedko o deklici in psoglavcih. Ko je deklica plela na njivi, pride mimo krdelo psoglavcev. Pobegnila in skrila se jim je visoko v gosto smreko: »Psoglavci imajo pa pasjo glavo in oči v tla obrnjene, zato ne morejo navzgor pogledati. Tako niso mogli videti, na kateri smreki deklica skrita čepi.«

Jurčičeve zgodbe se človek spomni ob živi resnici, da so arheologi, med njimi tudi najbolj ugledni, iskali zaklade Bestavžovce v tleh, niso pa videli kapitalnega le zato – ker je v višini človeških oči neopazen ždel na steni.

Mihevca, ki je speleolog in geomorfolog krasa, je k Bestažovci vlekla drugačna radovednost kot arheologe – da bi s pomočjo lončenine datiral dogajanje, povezano s polzenjem grušča, ki je zaprl vhod.

Mihevc se je v jamo podal s kolegom Bojanom Volkom, logaškim jamarjem. Hodila sta vsak ob svoji steni glavnega rova, ko je Volk na lepem rekel: »A je to to?« Mihevc se živo spominja: »Je bilo nekaj posebnega v njegovem glasu.« Nagonsko je odvrnil: »Ja, to je to!«

Neverjetno se zdi, da ni pred Volkom nihče izmed prejšnjih obiskovalcev opazil teh stenskih risb. Tem bolj spričo dejstva, da je arheolog dr. Ivan Turk, njegovo najpomembnejše paleolitsko najdišče so Divje babe s koščeno piščaljo, v Bestažovci kopal le štiri metre stran od slik. Kakor koli že, do Volka ni neolitskih risb, prvih poslikav v kateri koli jami na Slovenskem, nihče opazil.

»To so risbe, črte so debele za prst do dva. Lahko da so bile nanesene s prstom, morda dvema, morda s čopičem,« razlaga Mihevc in poudari: »Ni packarija, ni nekaj za pokušino. Potegi kažejo na namen in znanje. Kdor je to risal, je gotovo to že počel. Številni znaki so si podobni. Tudi ni vlekel za zabavo. Ne gre za upodobitev narave, narisano je že na ravni simbolov, znakov. Zagotovo nekaj pomenijo.«

Risbe je v tisočletjih, ki so odtlej minila, narahlo prevlekel bel poprh.

Mihevc je dal analizirali barvo, snov, iz katere so znaki: »To je okra, železov oksid, pridobljen iz limonita, ki so ga najbrž zdrobili v prah pa – morda z vodo – nanašali.«

Mimogrede povedano, enako okro uporabljajo sodobni afriški Masaji za slikanje po telesu.

Odtenki bestažovske »pisave« so od intenzivneje rdečih do rumeno rjavih. Kot kažejo izmerjeni vzorci, je zelo velika verjetnost, da je risba stara približno 7000 let. »Morda tudi veliko starejša,« pristavlja Mihevc, o njenem pomenu pa: »Ti znaki, ker jih je malo, so imeli morda strašno težo.«

Na drugem koncu so našli še znak v obliki črke L, nekje še nekega spackanega, najbolj jasen pa je metuljčku podoben znak, ki se, pomenljivo, pojavlja na nekaj koncih. Ponekod je precej spran, ponekod prekrit z belim poprhom. Vseh zabrisanih znakov je kar precej, okoli 50.

Podobnih jamskih upodobitev kot v Bestažovci ni daleč naokoli. Še najbolj sorodne so našli daleč, v Franciji in Španiji.