Oddal stanovanje, da ima za pašteto

BREŽICE – »Enostavno – nimam za preživetje. Dobivam 347 evrov pokojnine, davčna pa me bremeni za 675 evrov, ker sem svoje stanovanje dal v najem, da bi tako lažje preživel,« je začel svojo zgodbo opisovati 73-letni Josip Stanec iz Brežic. Zgodbo, ki jo piše vse več Slovencev, ki se iz dneva v dan trudijo in odpovedujejo, da bi povezali konec meseca z začetkom, pri tem pa si ne privoščijo nič.

Tudi Josip živi ob kruhu in mleku, tistem najcenejšem, občasno si privošči kakšno pašteto, zadnja dva meseca si sploh ni kuhal. »Saj sem odraščal v revščini, ko niti kruha nismo imeli, a to, kar se dogaja, ni več normalno, človek v takšnih razmerah, kakršne vladajo v naši državi, izgubi dostojanstvo,« je pripomnil.

Brežičan ima 34 let delovne dobe, delal je na komunali in v klavnici, nikoli mu ni bilo težko prijeti za nobeno delo, niti tisto najbolj umazano ne, pobiral je tudi smeti in kopal jame na pokopališčih. Živi v svojem stanovanju, 50 kvadratnih metrov meri, a se je pred tremi leti odločil, da ga bo dal v najem, sam pa se preselil v Kapele, kjer mu je znanka oddala sobo. Računica je bila namreč preprosta: ob pokojnini dobrih 340 evrov je za najemnino dobival 250 evrov, sam pa je moral za najem sobe dati 120 evrov. Čeprav je imel v tisti sobi, ki je merila vsega 20 kvadratov, vse – kuhinjo, sobo in dnevno sobo v enem, stranišče pa je imel zunaj, mu je ostalo nekaj več denarja za preživetje. Stroški v njegovem stanovanju so namreč kar veliko nanesli, saj mora vsak mesec za položnice odšteti več kot 200 evrov, natančneje 213 evrov. In pri plačevanju teh je dosleden, ne želi, da bi mu namreč pripisali še obresti.

Aprila lani je od finančne uprave dobil odločbo, da mora v 30 dneh plačati 675 evrov dohodnine zaradi dohodka, doseženega iz oddaje premoženja v najem za čas od začetka do konca leta 2014. »Ko smo pisali pogodbo, so mi svetovali, naj vanjo napišem manjšo najemnino, pa sem še rekel, da je treba napisati po pravici, po zakonu, saj smo vendar urejena država. No, potem pa dobim takšno odločbo, da bi me skoraj kap! Kako naj plačam, ko pa nimam?!« se huduje upokojenec.

Dacarji mu svetujejo, naj stanovanje proda

In začela se je njegova pot od vrat do vrat. Šel je v Ljubljano na davčno, da bi mu odpisali dolg, pa je dobil odgovor, naj proda stanovanje. Tudi do predsednika vlade Mira Cerarja je želel, pa se je ustavilo že pri varnostnici. Napotil se je do varuhinje v Ljubljani, a ni bil naročen. Šel je tudi na socialno službo in zdaj ga pokonci drži upanje, ko čaka na njihov odgovor, da bi mu pomagali vsaj s plačilom kakšne položnice. »Siti lačnemu ne verjame, niti pijani žejnemu, pravi že stari pregovor. V mojem primeru je enako. Najbolj me boli, da so se mi poleti obesili na regres, dobil sem ga 390 evrov. Dvignit sem šel 220, pa so mi vzeli 170 evrov! To je tatvina in tega ne bom kar tako požrl,« je odločen.

Pove, da ima več kot dve desetletji staro Renaultovo petko, ki je ne zmore več vzdrževati, pa staro kolo. In resne težave z zdravjem, ne le zaradi bolečin v nogi in križu, tudi na srcu bi moral biti operiran. In mu zaradi težav s srcem zdravniki svetujejo, da se ne sme razburjati … »Država hoče svoje imeti, a od mene težko, ker nima kaj vzeti. Tak odgovor sem dobil tudi pri varuhinji človekovih pravic (ta se je pred dnevi mudila v Brežicah, op. p.). Opozorila me je, da se mi lahko usedejo na stanovanje. In da mi rastejo tudi obresti,« je razočaran Josip, ki ne razume, kako si lahko kak politik privošči izjavo, da ne more živeti s 3000 evri plače: »Jaz bi jim za eno leto dal našo pokojnino, pa naj se znajdejo! Tudi mi, ki nimamo izobrazbe, moramo živeti! Res sem besen in prav bedno se počutim! Nikoli nisem bil nikomur dolžan niti centa, prav tako nikoli kaznovan ali zaprt, pa so me spravili povsem na kolena, medtem ko je v naši državi na tisoče takšnih, ki so kradli in kradejo državno premoženje, pa se nikomur ne zgodi nič! Imajo celo izgovore, zakaj ne morejo v zapor! Očitno bo moral narod res vzeti pravico v svoje roke!«

Privošči si le najcenejši kruh

Od novembra je 73-letnik znova v svojem stanovanju, raje ne govori o tem, v kakšnem stanju so ga pustili najemniki. Mora pa znova razmišljati, kako bo s 347,02 evra pokojnine preživel mesec: 213 evrov za položnice, za kruh pa bo znova gledal, kje je mogoče kupiti najcenejšega. Da bi plačal dolg davčni, nima. In zamahne z roko: »Majhni ljudje tako in tako ne moremo nič doseči.« Pa bi rad le kolikor toliko dostojno preživel svojo jesen življenja