Od koroškega bojevnika do nacista

Zvesto so služili cesarju na Dunaju: Rochus Globotschnik, Globočnikov praded, je bil zdravnik v Tržiču na Kranjskem, nemškem jezikovnem otoku blizu koroške meje. Leta 1809 se je kot vojaški zdravnik udeležil avstrijskega vojnega pohoda proti Napoleonu. Leta 1825 se je vojnemu veteranu rodil sin Franz Johann, ki je postal profesor na realki v Ljubljani. Star 45 let je Franz Johann Globotschnik dobil sina, ki so ga krstili za Franza. Franz Globotschnik, ki se je zdaj že podpisoval Globočnik, je ubral pot aktivnega častnika v cesarsko-kraljevi vojski. Ko je Franz spoznal Anno Pescinko, hčerko uradnika v banatskem Vršcu, in se odločil, da se bo z njo oženil, je moral prestopiti v stan rezervistov in nadporočnik je postal poštni uslužbenec. Mlada zakonca namreč nista premogla varščine, zahtevane za izstop iz vojske. Anna in Franz Globočnik sta se poročila 28. oktobra 1898 in se naselila v Trstu, v stanovanju v tedanji ulici Via della Caserma, štev. 9, današnji ulici Via XXX. Ottobre. Tu se jima je kot tretji otrok po zgodaj umrli hčerki Hildegardis (rojeni 1900) in Lydii (rojeni 1901) 21. aprila 1904 rodil sin, ki so ga 19. julija istega leta v cerkvi San Giovanni Decollato krstili na ime Odilo Lothar Ludovicus. Prvo ime Odilo, dotlej se ni nihče v družini tako imenoval, je pomenljivo. V njem zveni staronemško-germanska junaška mistika in ne nazadnje je ime povezano s cesarsko-kraljevima imenoma Lothar Ludovicus. Odilo se je imenoval bavarski knez iz rodu Agilofingerjev (700–748), ime pa izhaja iz besede odhil (imetje, posestvo). Ime se odlikuje tudi po ubranosti samoglasnikov z družinskim imenom, kar je bilo Franzu in Anni všeč.

Jeseni 1910 je začel Odilo v Trstu obiskovati osnovno šolo. Končal je štiri razrede, ko so streli v Sarajevu oznanili začetek propada včerajšnjega sveta. Vpoklicali so tudi rezervnega častnika višjega poštnega oficiala Franza Globočnika, a mu je bilo zaradi želodčnih težav s fronto prizaneseno; na služenje so ga poslali v madžarski Cseklész (današnje slovaško Bernolákovo) v bližini Bratislave, kjer je delal v zalednem prevozniškem delavniškem obratu št. 100. Dobra stran te namestitve je bila, da je lahko s seboj na sever pripeljal družino.

Čeprav je Franz Globočnik služil samo v zaledju, so mu vseeno priznali zasluge za domovino: 1. novembra 1917 so ga imenovali za stotnika, leta 1918 pa za ritmojstra. Častniška kariera v cesarsko-kraljevi vojski pa se je Franzu Globočniku očitno zdela vredna prizadevanja tudi za njegovega sina in tako je enajstletnega Odila poslal v St. Pölten, kjer je deček 13. decembra 1915 po opravljenem sprejemnem izpitu vstopil v vojaško nižjo realko. 
Na tej šoli naj bi učence v štirih letih pripravili na nadaljnje šolanje na vojaški akademiji. V končni oceni gojencev v šolskem letu 1916/17, shranjeni v avstrijskem državnem vojnem arhivu, je zarisana njegova podoba vzornega učenca: med 49 gojenci letnika so Odilu pripisali osmo mesto. Kdaj točno je zapustil šolo in internat v St. Pöltnu, ni znano; na začetku šolskega leta 1918/19 je še vpisan kot učenec 4. letnika.

Potem pa se je družina odločila za novo usmeritev izobrazbe: od častnika so presedlali na tehnika. Od leta 1919 je Odilo obiskoval strojniški oddelek na državni višji obrtni šoli v Celovcu. Tačas pa so se dogodki prehitevali. Na začetku novembra 1918 so enote SHS izkoristile nemoč pravkar ustanovljene republike in zasedle kraje južno od Drave in Labotsko dolino do Št. Pavla. Začasna deželna vlada v Celovcu, ki jo je vodil deželni upravitelj Arthur Lemisch, se je odločila za oborožen odpor. Podpolkovnik Ludwig Hülgerth kot deželni poveljnik in nadporočnik Hans Steinacher sta organizirala obrambni boj, ki se mu niso pridružili samo v vojni izkušeni vojaki, temveč tudi mladi prostovoljci. Mednje lahko prištejemo tudi Odila Globočnika.

Če verjamemo biografskemu orisu, ki so ga maja 1938 ob njegovem imenovanju za gavlajterja razposlali različnim časopisom, se je pridružil prostovoljnim varnostnim oddelkom in se udeležil spopadov pri Grabštajnu in Pliberku, pri katerih so majhni nemški varnostni oddelki stali nasproti veliki premoči jugoslovanske vojske. Za izkazan pogum v bojih za Pliberk je prejel odlikovanje koroški križ. Odilo je 11. julija 1923 opravil maturo z odliko.

Medtem pa so se pri Globočnikovih družinske razmere dramatično spremenile. Prvega decembra 1919 je v Malem Št. Pavlu njegov oče Franz Globočnik umrl za boleznijo, ki si jo je nakopal v vojni. Za Anno Globočnik, ki je ostala sama s tremi nepreskrbljenimi otroki, se je začel obupen boj za preživetje. Odilo se je kot edini moški v družini čutil odgovornega za mater in za mlajšo sestro Eriko. Pičel družinski proračun je Odilo razbremenil, ko se je na celovški železniški postaji udinjal za nosača in je zaslužil vsaj za šolnino. Še naprej se je politično udejstvoval in gesla skrajne desnice so že zdavnaj postala tudi njegova: v okviru Domovinske varnosti, zrasle iz obrambnih bojev, se je oblikoval nacionalsocialistični jurišni oddelek, prva koroška SA, katere člani so na svojih hajmverovskih klobukih že nosili kljukasti križ. Oblikovala se je tudi že prva nacionalsocialistična stranka, Nemška nacionalsocialistična delavska stranka (Deutschnationalsozialistische Arbeitspartei – DNSAP). Sovraštvu do Judov sta se pridružila tudi sovraštvo do Slovencev, ki da ogrožajo nemško Koroško, in izrazita protikapitalistična naravnanost. In prav ta radikalna gesla in sovražne podobe so postale politična domovina mladega Globočnika.

Poleti 1925. se je odločil, da se bo preizkusil v študiju, pri enaindvajsetih je odrinil na Dunaj in se naselil v študentskem domu Grinzing na Grinzinger Allee 7. Zdaj je na njegovi prijavnici pisalo študent, hodil je na predavanja in poskušal se je znajti v velemestu. Toda ta akademska medigra se je kaj hitro končala. Še pred božičem, 17. decembra 1925, je zapustil študentski dom in se vrnil v Celovec.

Ko se je vrnil na Koroško, je Globočnik do leta 1930 delal pri zidavi elektrarn, potem pa je zamenjal službo in se zaposlil v podjetju celovškega mestnega gradbenega mojstra ing. Roberta Rapatza (1890–1964), tokrat kot vodja gradbenih del na visokih gradnjah. Toda počasi je pri Globočniku vse bolj silila v ospredje politična prizadevnost, napovedovali so se vznemirljivi časi. 
Odilo Globočnik je 1. marca 1931 stopil v nacionalsocialistično stranko. Koroško strankino vodstvo je prizadevnemu mlademu moškemu zaupalo prvo funkcijo: Globočnik je postal vodja propagande.